Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Neveljaven email naslov