Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov