Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov