Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.

Prevedla Nives Vidrih; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018

Strahopetci češkega pisatelja Josefa Škvoreckega so obsežen roman o osmih dneh pred osvoboditvijo češkega mesteca blizu Prage, kakor jih doživlja odraščajnik Danny, ki se mu vse vrti okoli džeza. In punc, te zapolnjujejo njegove misli še bolj kot vojna. Zadeve so kaotične, med pričakovanjem Rdeče armade se pojavijo nemški tanki in esesovci, ki po nemarnem zmrcvarijo nekaj fantov, kot da so še vedno na zmagovitem pohodu skozi svoja na novo odkrita vzhodna prostranstva, poseljena s Slovani in kar je še podljudi, nakar se lokalni oboroženci znesejo nad njimi. Vse mesto je v nenehnem gibanju, ne manjka vznesenih gesel, večinoma napačnih in ob napačnem času, in tragičnih smrti, improviziranih zastav osvoboditeljev, ki jih je treba potem na hitro zamenjati. Ne manjka popisov domoljubja in patetike, povork in govorov, kljub strahu tudi občudovanja komunistov, ki so na vstajo edini zares pripravljeni, junaštva in izzivanja in nesmiselnih smrti – če ob prevratih obstajajo drugačne.

Dannyja premetava iz ene formacije v drugo, sodeluje v spopadih in beži z ostalimi in vmes prevaja za angleške vojne ujetnike, ki se hkrati s shiranimi in izmučenimi Judinjami iz nemškega koncentracijskega taborišča ter z ujetniki z območja Jugoslavije pojavijo v mestu in jih potem begunska reka odnese neznanokam. Zadnji dnevi vojne so popisani kar najbolj subjektivno, Danny pa letom primerno sebe vidi kot junaka in ves čas pazi, kako bo videti pred drugimi. Igranje saksofona v džezovskem bendu dodobra izkoristi in puncam razdaja komplimente in ljubezenske izjave, čeprav se zaveda, da jih bo zapustil in odšel v Prago.

Josef Škvorecký je po sovjetski intervenciji leta 1968 ostal v tujini in kot disident vodil ugledno založbo s samizdati, knjigami, ki doma niso mogle iziti. Roman Strahopetci je njegov prvenec in čeprav ga je napisal v poznih štiridesetih letih, je izrazito lahkoten. V njem je vse polno zafrkljivosti na račun brambovcev in vojnih iger, ki se jih samovšečno in zresnjeno igrajo. To obdobje je tudi v slovenski literaturi dobilo kar nekaj obdelav, ena najbolj surovih in deziluzornih je popis vračanja beguncev iz rajha Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. A Škvorecký je veder in zavezan džezu in to se pozna tudi v ritmu romana: ta se po dolgih straneh frajerskih dialogov Dannyja in fantov, pogosto v slengu ali dialektu, ali pa po hitri izmenjavi replik med osmešenimi poveljujočimi in fanti, ki se ne dajo in ne znajo, hitro zvrne v razmišljanje o prihodnosti. Ali pa v sanjarjenje o puncah, ki se zna raztegniti na nekaj strani gostega jezikovnega toka, v katerega se vedno znova vrivajo in kot mantre ponavljajo dekliška imena, njihove drobne geste in spogledljivosti, pred katerimi je Danny čisto preč in brez moči. Ko beremo prvenec enega najpomembnejših čeških avtorjev danes, po sedemdesetih letih, se ti monologi zdijo manj intenzivni od romanov, ki so se napajali iz džeza po njem, občudujemo pa njegovo blasfemičnost in parodičnost, karikirane lokalne in v folkloro zazrte pomembneže in njihovo potrebo po korakanju in bleščavem vtisu. A kmalu ga je prekrila uniformirana sivina povojnega realsocializma in prekrila svobodo in lahkotnost med mladimi intelektualci na Češkem, v eni od evropskih gospodarskih velesil pred drugo svetovno vojno.