Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nives Vidrih; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018
Strahopetci češkega pisatelja Josefa Škvoreckega so obsežen roman o osmih dneh pred osvoboditvijo češkega mesteca blizu Prage, kakor jih doživlja odraščajnik Danny, ki se mu vse vrti okoli džeza. In punc, te zapolnjujejo njegove misli še bolj kot vojna. Zadeve so kaotične, med pričakovanjem Rdeče armade se pojavijo nemški tanki in esesovci, ki po nemarnem zmrcvarijo nekaj fantov, kot da so še vedno na zmagovitem pohodu skozi svoja na novo odkrita vzhodna prostranstva, poseljena s Slovani in kar je še podljudi, nakar se lokalni oboroženci znesejo nad njimi. Vse mesto je v nenehnem gibanju, ne manjka vznesenih gesel, večinoma napačnih in ob napačnem času, in tragičnih smrti, improviziranih zastav osvoboditeljev, ki jih je treba potem na hitro zamenjati. Ne manjka popisov domoljubja in patetike, povork in govorov, kljub strahu tudi občudovanja komunistov, ki so na vstajo edini zares pripravljeni, junaštva in izzivanja in nesmiselnih smrti – če ob prevratih obstajajo drugačne.
Dannyja premetava iz ene formacije v drugo, sodeluje v spopadih in beži z ostalimi in vmes prevaja za angleške vojne ujetnike, ki se hkrati s shiranimi in izmučenimi Judinjami iz nemškega koncentracijskega taborišča ter z ujetniki z območja Jugoslavije pojavijo v mestu in jih potem begunska reka odnese neznanokam. Zadnji dnevi vojne so popisani kar najbolj subjektivno, Danny pa letom primerno sebe vidi kot junaka in ves čas pazi, kako bo videti pred drugimi. Igranje saksofona v džezovskem bendu dodobra izkoristi in puncam razdaja komplimente in ljubezenske izjave, čeprav se zaveda, da jih bo zapustil in odšel v Prago.
Josef Škvorecký je po sovjetski intervenciji leta 1968 ostal v tujini in kot disident vodil ugledno založbo s samizdati, knjigami, ki doma niso mogle iziti. Roman Strahopetci je njegov prvenec in čeprav ga je napisal v poznih štiridesetih letih, je izrazito lahkoten. V njem je vse polno zafrkljivosti na račun brambovcev in vojnih iger, ki se jih samovšečno in zresnjeno igrajo. To obdobje je tudi v slovenski literaturi dobilo kar nekaj obdelav, ena najbolj surovih in deziluzornih je popis vračanja beguncev iz rajha Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. A Škvorecký je veder in zavezan džezu in to se pozna tudi v ritmu romana: ta se po dolgih straneh frajerskih dialogov Dannyja in fantov, pogosto v slengu ali dialektu, ali pa po hitri izmenjavi replik med osmešenimi poveljujočimi in fanti, ki se ne dajo in ne znajo, hitro zvrne v razmišljanje o prihodnosti. Ali pa v sanjarjenje o puncah, ki se zna raztegniti na nekaj strani gostega jezikovnega toka, v katerega se vedno znova vrivajo in kot mantre ponavljajo dekliška imena, njihove drobne geste in spogledljivosti, pred katerimi je Danny čisto preč in brez moči. Ko beremo prvenec enega najpomembnejših čeških avtorjev danes, po sedemdesetih letih, se ti monologi zdijo manj intenzivni od romanov, ki so se napajali iz džeza po njem, občudujemo pa njegovo blasfemičnost in parodičnost, karikirane lokalne in v folkloro zazrte pomembneže in njihovo potrebo po korakanju in bleščavem vtisu. A kmalu ga je prekrila uniformirana sivina povojnega realsocializma in prekrila svobodo in lahkotnost med mladimi intelektualci na Češkem, v eni od evropskih gospodarskih velesil pred drugo svetovno vojno.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nives Vidrih; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018
Strahopetci češkega pisatelja Josefa Škvoreckega so obsežen roman o osmih dneh pred osvoboditvijo češkega mesteca blizu Prage, kakor jih doživlja odraščajnik Danny, ki se mu vse vrti okoli džeza. In punc, te zapolnjujejo njegove misli še bolj kot vojna. Zadeve so kaotične, med pričakovanjem Rdeče armade se pojavijo nemški tanki in esesovci, ki po nemarnem zmrcvarijo nekaj fantov, kot da so še vedno na zmagovitem pohodu skozi svoja na novo odkrita vzhodna prostranstva, poseljena s Slovani in kar je še podljudi, nakar se lokalni oboroženci znesejo nad njimi. Vse mesto je v nenehnem gibanju, ne manjka vznesenih gesel, večinoma napačnih in ob napačnem času, in tragičnih smrti, improviziranih zastav osvoboditeljev, ki jih je treba potem na hitro zamenjati. Ne manjka popisov domoljubja in patetike, povork in govorov, kljub strahu tudi občudovanja komunistov, ki so na vstajo edini zares pripravljeni, junaštva in izzivanja in nesmiselnih smrti – če ob prevratih obstajajo drugačne.
Dannyja premetava iz ene formacije v drugo, sodeluje v spopadih in beži z ostalimi in vmes prevaja za angleške vojne ujetnike, ki se hkrati s shiranimi in izmučenimi Judinjami iz nemškega koncentracijskega taborišča ter z ujetniki z območja Jugoslavije pojavijo v mestu in jih potem begunska reka odnese neznanokam. Zadnji dnevi vojne so popisani kar najbolj subjektivno, Danny pa letom primerno sebe vidi kot junaka in ves čas pazi, kako bo videti pred drugimi. Igranje saksofona v džezovskem bendu dodobra izkoristi in puncam razdaja komplimente in ljubezenske izjave, čeprav se zaveda, da jih bo zapustil in odšel v Prago.
Josef Škvorecký je po sovjetski intervenciji leta 1968 ostal v tujini in kot disident vodil ugledno založbo s samizdati, knjigami, ki doma niso mogle iziti. Roman Strahopetci je njegov prvenec in čeprav ga je napisal v poznih štiridesetih letih, je izrazito lahkoten. V njem je vse polno zafrkljivosti na račun brambovcev in vojnih iger, ki se jih samovšečno in zresnjeno igrajo. To obdobje je tudi v slovenski literaturi dobilo kar nekaj obdelav, ena najbolj surovih in deziluzornih je popis vračanja beguncev iz rajha Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. A Škvorecký je veder in zavezan džezu in to se pozna tudi v ritmu romana: ta se po dolgih straneh frajerskih dialogov Dannyja in fantov, pogosto v slengu ali dialektu, ali pa po hitri izmenjavi replik med osmešenimi poveljujočimi in fanti, ki se ne dajo in ne znajo, hitro zvrne v razmišljanje o prihodnosti. Ali pa v sanjarjenje o puncah, ki se zna raztegniti na nekaj strani gostega jezikovnega toka, v katerega se vedno znova vrivajo in kot mantre ponavljajo dekliška imena, njihove drobne geste in spogledljivosti, pred katerimi je Danny čisto preč in brez moči. Ko beremo prvenec enega najpomembnejših čeških avtorjev danes, po sedemdesetih letih, se ti monologi zdijo manj intenzivni od romanov, ki so se napajali iz džeza po njem, občudujemo pa njegovo blasfemičnost in parodičnost, karikirane lokalne in v folkloro zazrte pomembneže in njihovo potrebo po korakanju in bleščavem vtisu. A kmalu ga je prekrila uniformirana sivina povojnega realsocializma in prekrila svobodo in lahkotnost med mladimi intelektualci na Češkem, v eni od evropskih gospodarskih velesil pred drugo svetovno vojno.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov