Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : Maska, 2019
Freddie Rokem je zaslužni profesor na Univerzi v Tel Avivu, mednarodno uveljavljeni predavatelj in gostujoči profesor tako v Evropi kot v Združenih državah Amerike ter eden vodilnih teoretikov in zgodovinarjev evropskega gledališča in performativnosti.
Študija Filozofi in gledališčniki, tako jo je označil avtor sam, je razdeljena na dva dela, in sicer Srečanja in Konstelacije. V prvem se Rokem ukvarja s Platonovim Simpozijem in starodavnim sporom med filozofijo in pesništvom, Hamletom kot filozofom in gledališčnikom, dopisovanjem med Nietzschejem in Strindbergom ter razpravo Walterja Benjamina in Bertolta Brechta o Franzu Kafki. V drugem delu pa namenja pozornost nesrečam in katastrofičnim konstelacijam ter željam, obljubam in grožnjam. Avtor je poznavalec tako tradicionalne kot kontinentalne in analitične filozofije. V marsičem je pobudnik prenove hermenevtike. Kot temeljit in prodoren analitik si prizadeva, da v besedilih, ki jih razčlenjuje, interpretira in pojasnjuje, ne bi spregledal nobene podrobnosti. Znanim spoznanjem dodaja svoja – inovativna in domiselna. Ukvarja se z diskurzivno interakcijo med filozofijo in gledališčem oziroma uprizoritvijo. Raziskovalno delo in pisanje je zanj vznemirljiva pustolovščina, izkušnje pa si nabira tudi kot dramaturg.
Srečanja med filozofi in gledališčniki so pogosto temeljno določale različne oblike tekmovalnosti in celo odkritega nasprotovanja med obema diskurzoma. Filozofi so prevzemali gledališčne načine izražanja, si prisvajali teatrske prakse in jih vnašali na svoje diskurzivno področje, gledališčniki pa so bili neke vrste partnerji filozofov in filozofinj ter so tudi sami pogosto uporabljali filozofska sredstva, sklepanje in miselne postopke. Rokem zato skuša zarisati zemljevid liminalnega, včasih celo ludističnega prostora, v katerem se pri obeh dialoških partnerjih pojavlja želja, da bi prevzela prakse drug drugega. Liminalni diskurzivni prostor je tisto, kar se pojavlja nekje vmes med diskurzivnima praksama filozofov in gledališčnikov obeh spolov. Ta prostor je bil po avtorjevem mnenju tako rekoč povsem neraziskan. Ne gre mu samo za preučevanje spopadov in tekmovalnosti, temveč tudi za odkrivanje prostora medsebojnega navdihovanja in produktivnega oplajanja.
Rokem meni, da diskurzivnih praks obeh usmeritev ni mogoče vedno jasno opredeliti in nedvoumno razmejiti. V študiji se zato ukvarja tudi s postopki, kako uprizoritev in teater »mislita« in kako filozofija razvija kompleksne performativne strategije. Prikazuje dialoške vidike, konfrontacije in notranji boj znotraj ene osebe. Očitna sta tako resna kritika kot tudi sofisticirana prilastitev filozofskega diskurza. Pojma performativnega in performativnosti sta v filozofski diskurz vstopila v petdesetih letih 20. stoletja. Pisec ju raziskuje v širšem zgodovinskem kontekstu.
Freddie Rokem s hermenevtično rahločutnostjo bere korespondenco med Nietzschejem in Strindbergom od jeseni 1888 do januarja 1889, torej do meseca, ko je bil Nietzsche zaradi tragične omračitve uma že v popolni duhovni temi. Njuno dopisovanje avtor razume kot del kompleksne dialoške predstave, v kateri dopisovalec s pisateljskim »uprizarjanjem« samega sebe za drugega na različne načine dramatizira izmuzljive meje med razumnostjo in blaznostjo.
Knjiga Filozofija in gledališčniki, Misliti uprizoritev je pomemben prispevek tako k teoriji gledališča kot k filozofiji. Ker se avtor, tudi sam Jud, spominja zgodovinskega dogajanja, zlasti strahot druge svetovne vojne in ustvarjalcev, ki jih je vojna vihra zaznamovala, je študija napisana resnobno in brez ironije, z refleksijo in po svoje tudi s prizadetostjo. Navezuje se na stališča filozofa Walterja Benjamina. Njegova življenjska zgodba, ki jo na koncu simbolizirata potovanje in iskanje zatočišča, se je zaradi brezizhodnosti judovskega intelektualca končala s samomorom.
Mirt Komel v spremni besedi filozofsko reflektira poglavitne poudarke v knjigi ter se spominja prijetnega osebnega srečanja in druženja ob ribah in vinu, ko je Freddie Rokem obiskal Ljubljano.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : Maska, 2019
Freddie Rokem je zaslužni profesor na Univerzi v Tel Avivu, mednarodno uveljavljeni predavatelj in gostujoči profesor tako v Evropi kot v Združenih državah Amerike ter eden vodilnih teoretikov in zgodovinarjev evropskega gledališča in performativnosti.
Študija Filozofi in gledališčniki, tako jo je označil avtor sam, je razdeljena na dva dela, in sicer Srečanja in Konstelacije. V prvem se Rokem ukvarja s Platonovim Simpozijem in starodavnim sporom med filozofijo in pesništvom, Hamletom kot filozofom in gledališčnikom, dopisovanjem med Nietzschejem in Strindbergom ter razpravo Walterja Benjamina in Bertolta Brechta o Franzu Kafki. V drugem delu pa namenja pozornost nesrečam in katastrofičnim konstelacijam ter željam, obljubam in grožnjam. Avtor je poznavalec tako tradicionalne kot kontinentalne in analitične filozofije. V marsičem je pobudnik prenove hermenevtike. Kot temeljit in prodoren analitik si prizadeva, da v besedilih, ki jih razčlenjuje, interpretira in pojasnjuje, ne bi spregledal nobene podrobnosti. Znanim spoznanjem dodaja svoja – inovativna in domiselna. Ukvarja se z diskurzivno interakcijo med filozofijo in gledališčem oziroma uprizoritvijo. Raziskovalno delo in pisanje je zanj vznemirljiva pustolovščina, izkušnje pa si nabira tudi kot dramaturg.
Srečanja med filozofi in gledališčniki so pogosto temeljno določale različne oblike tekmovalnosti in celo odkritega nasprotovanja med obema diskurzoma. Filozofi so prevzemali gledališčne načine izražanja, si prisvajali teatrske prakse in jih vnašali na svoje diskurzivno področje, gledališčniki pa so bili neke vrste partnerji filozofov in filozofinj ter so tudi sami pogosto uporabljali filozofska sredstva, sklepanje in miselne postopke. Rokem zato skuša zarisati zemljevid liminalnega, včasih celo ludističnega prostora, v katerem se pri obeh dialoških partnerjih pojavlja želja, da bi prevzela prakse drug drugega. Liminalni diskurzivni prostor je tisto, kar se pojavlja nekje vmes med diskurzivnima praksama filozofov in gledališčnikov obeh spolov. Ta prostor je bil po avtorjevem mnenju tako rekoč povsem neraziskan. Ne gre mu samo za preučevanje spopadov in tekmovalnosti, temveč tudi za odkrivanje prostora medsebojnega navdihovanja in produktivnega oplajanja.
Rokem meni, da diskurzivnih praks obeh usmeritev ni mogoče vedno jasno opredeliti in nedvoumno razmejiti. V študiji se zato ukvarja tudi s postopki, kako uprizoritev in teater »mislita« in kako filozofija razvija kompleksne performativne strategije. Prikazuje dialoške vidike, konfrontacije in notranji boj znotraj ene osebe. Očitna sta tako resna kritika kot tudi sofisticirana prilastitev filozofskega diskurza. Pojma performativnega in performativnosti sta v filozofski diskurz vstopila v petdesetih letih 20. stoletja. Pisec ju raziskuje v širšem zgodovinskem kontekstu.
Freddie Rokem s hermenevtično rahločutnostjo bere korespondenco med Nietzschejem in Strindbergom od jeseni 1888 do januarja 1889, torej do meseca, ko je bil Nietzsche zaradi tragične omračitve uma že v popolni duhovni temi. Njuno dopisovanje avtor razume kot del kompleksne dialoške predstave, v kateri dopisovalec s pisateljskim »uprizarjanjem« samega sebe za drugega na različne načine dramatizira izmuzljive meje med razumnostjo in blaznostjo.
Knjiga Filozofija in gledališčniki, Misliti uprizoritev je pomemben prispevek tako k teoriji gledališča kot k filozofiji. Ker se avtor, tudi sam Jud, spominja zgodovinskega dogajanja, zlasti strahot druge svetovne vojne in ustvarjalcev, ki jih je vojna vihra zaznamovala, je študija napisana resnobno in brez ironije, z refleksijo in po svoje tudi s prizadetostjo. Navezuje se na stališča filozofa Walterja Benjamina. Njegova življenjska zgodba, ki jo na koncu simbolizirata potovanje in iskanje zatočišča, se je zaradi brezizhodnosti judovskega intelektualca končala s samomorom.
Mirt Komel v spremni besedi filozofsko reflektira poglavitne poudarke v knjigi ter se spominja prijetnega osebnega srečanja in druženja ob ribah in vinu, ko je Freddie Rokem obiskal Ljubljano.
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov