Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : Maska, 2019
Freddie Rokem je zaslužni profesor na Univerzi v Tel Avivu, mednarodno uveljavljeni predavatelj in gostujoči profesor tako v Evropi kot v Združenih državah Amerike ter eden vodilnih teoretikov in zgodovinarjev evropskega gledališča in performativnosti.
Študija Filozofi in gledališčniki, tako jo je označil avtor sam, je razdeljena na dva dela, in sicer Srečanja in Konstelacije. V prvem se Rokem ukvarja s Platonovim Simpozijem in starodavnim sporom med filozofijo in pesništvom, Hamletom kot filozofom in gledališčnikom, dopisovanjem med Nietzschejem in Strindbergom ter razpravo Walterja Benjamina in Bertolta Brechta o Franzu Kafki. V drugem delu pa namenja pozornost nesrečam in katastrofičnim konstelacijam ter željam, obljubam in grožnjam. Avtor je poznavalec tako tradicionalne kot kontinentalne in analitične filozofije. V marsičem je pobudnik prenove hermenevtike. Kot temeljit in prodoren analitik si prizadeva, da v besedilih, ki jih razčlenjuje, interpretira in pojasnjuje, ne bi spregledal nobene podrobnosti. Znanim spoznanjem dodaja svoja – inovativna in domiselna. Ukvarja se z diskurzivno interakcijo med filozofijo in gledališčem oziroma uprizoritvijo. Raziskovalno delo in pisanje je zanj vznemirljiva pustolovščina, izkušnje pa si nabira tudi kot dramaturg.
Srečanja med filozofi in gledališčniki so pogosto temeljno določale različne oblike tekmovalnosti in celo odkritega nasprotovanja med obema diskurzoma. Filozofi so prevzemali gledališčne načine izražanja, si prisvajali teatrske prakse in jih vnašali na svoje diskurzivno področje, gledališčniki pa so bili neke vrste partnerji filozofov in filozofinj ter so tudi sami pogosto uporabljali filozofska sredstva, sklepanje in miselne postopke. Rokem zato skuša zarisati zemljevid liminalnega, včasih celo ludističnega prostora, v katerem se pri obeh dialoških partnerjih pojavlja želja, da bi prevzela prakse drug drugega. Liminalni diskurzivni prostor je tisto, kar se pojavlja nekje vmes med diskurzivnima praksama filozofov in gledališčnikov obeh spolov. Ta prostor je bil po avtorjevem mnenju tako rekoč povsem neraziskan. Ne gre mu samo za preučevanje spopadov in tekmovalnosti, temveč tudi za odkrivanje prostora medsebojnega navdihovanja in produktivnega oplajanja.
Rokem meni, da diskurzivnih praks obeh usmeritev ni mogoče vedno jasno opredeliti in nedvoumno razmejiti. V študiji se zato ukvarja tudi s postopki, kako uprizoritev in teater »mislita« in kako filozofija razvija kompleksne performativne strategije. Prikazuje dialoške vidike, konfrontacije in notranji boj znotraj ene osebe. Očitna sta tako resna kritika kot tudi sofisticirana prilastitev filozofskega diskurza. Pojma performativnega in performativnosti sta v filozofski diskurz vstopila v petdesetih letih 20. stoletja. Pisec ju raziskuje v širšem zgodovinskem kontekstu.
Freddie Rokem s hermenevtično rahločutnostjo bere korespondenco med Nietzschejem in Strindbergom od jeseni 1888 do januarja 1889, torej do meseca, ko je bil Nietzsche zaradi tragične omračitve uma že v popolni duhovni temi. Njuno dopisovanje avtor razume kot del kompleksne dialoške predstave, v kateri dopisovalec s pisateljskim »uprizarjanjem« samega sebe za drugega na različne načine dramatizira izmuzljive meje med razumnostjo in blaznostjo.
Knjiga Filozofija in gledališčniki, Misliti uprizoritev je pomemben prispevek tako k teoriji gledališča kot k filozofiji. Ker se avtor, tudi sam Jud, spominja zgodovinskega dogajanja, zlasti strahot druge svetovne vojne in ustvarjalcev, ki jih je vojna vihra zaznamovala, je študija napisana resnobno in brez ironije, z refleksijo in po svoje tudi s prizadetostjo. Navezuje se na stališča filozofa Walterja Benjamina. Njegova življenjska zgodba, ki jo na koncu simbolizirata potovanje in iskanje zatočišča, se je zaradi brezizhodnosti judovskega intelektualca končala s samomorom.
Mirt Komel v spremni besedi filozofsko reflektira poglavitne poudarke v knjigi ter se spominja prijetnega osebnega srečanja in druženja ob ribah in vinu, ko je Freddie Rokem obiskal Ljubljano.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : Maska, 2019
Freddie Rokem je zaslužni profesor na Univerzi v Tel Avivu, mednarodno uveljavljeni predavatelj in gostujoči profesor tako v Evropi kot v Združenih državah Amerike ter eden vodilnih teoretikov in zgodovinarjev evropskega gledališča in performativnosti.
Študija Filozofi in gledališčniki, tako jo je označil avtor sam, je razdeljena na dva dela, in sicer Srečanja in Konstelacije. V prvem se Rokem ukvarja s Platonovim Simpozijem in starodavnim sporom med filozofijo in pesništvom, Hamletom kot filozofom in gledališčnikom, dopisovanjem med Nietzschejem in Strindbergom ter razpravo Walterja Benjamina in Bertolta Brechta o Franzu Kafki. V drugem delu pa namenja pozornost nesrečam in katastrofičnim konstelacijam ter željam, obljubam in grožnjam. Avtor je poznavalec tako tradicionalne kot kontinentalne in analitične filozofije. V marsičem je pobudnik prenove hermenevtike. Kot temeljit in prodoren analitik si prizadeva, da v besedilih, ki jih razčlenjuje, interpretira in pojasnjuje, ne bi spregledal nobene podrobnosti. Znanim spoznanjem dodaja svoja – inovativna in domiselna. Ukvarja se z diskurzivno interakcijo med filozofijo in gledališčem oziroma uprizoritvijo. Raziskovalno delo in pisanje je zanj vznemirljiva pustolovščina, izkušnje pa si nabira tudi kot dramaturg.
Srečanja med filozofi in gledališčniki so pogosto temeljno določale različne oblike tekmovalnosti in celo odkritega nasprotovanja med obema diskurzoma. Filozofi so prevzemali gledališčne načine izražanja, si prisvajali teatrske prakse in jih vnašali na svoje diskurzivno področje, gledališčniki pa so bili neke vrste partnerji filozofov in filozofinj ter so tudi sami pogosto uporabljali filozofska sredstva, sklepanje in miselne postopke. Rokem zato skuša zarisati zemljevid liminalnega, včasih celo ludističnega prostora, v katerem se pri obeh dialoških partnerjih pojavlja želja, da bi prevzela prakse drug drugega. Liminalni diskurzivni prostor je tisto, kar se pojavlja nekje vmes med diskurzivnima praksama filozofov in gledališčnikov obeh spolov. Ta prostor je bil po avtorjevem mnenju tako rekoč povsem neraziskan. Ne gre mu samo za preučevanje spopadov in tekmovalnosti, temveč tudi za odkrivanje prostora medsebojnega navdihovanja in produktivnega oplajanja.
Rokem meni, da diskurzivnih praks obeh usmeritev ni mogoče vedno jasno opredeliti in nedvoumno razmejiti. V študiji se zato ukvarja tudi s postopki, kako uprizoritev in teater »mislita« in kako filozofija razvija kompleksne performativne strategije. Prikazuje dialoške vidike, konfrontacije in notranji boj znotraj ene osebe. Očitna sta tako resna kritika kot tudi sofisticirana prilastitev filozofskega diskurza. Pojma performativnega in performativnosti sta v filozofski diskurz vstopila v petdesetih letih 20. stoletja. Pisec ju raziskuje v širšem zgodovinskem kontekstu.
Freddie Rokem s hermenevtično rahločutnostjo bere korespondenco med Nietzschejem in Strindbergom od jeseni 1888 do januarja 1889, torej do meseca, ko je bil Nietzsche zaradi tragične omračitve uma že v popolni duhovni temi. Njuno dopisovanje avtor razume kot del kompleksne dialoške predstave, v kateri dopisovalec s pisateljskim »uprizarjanjem« samega sebe za drugega na različne načine dramatizira izmuzljive meje med razumnostjo in blaznostjo.
Knjiga Filozofija in gledališčniki, Misliti uprizoritev je pomemben prispevek tako k teoriji gledališča kot k filozofiji. Ker se avtor, tudi sam Jud, spominja zgodovinskega dogajanja, zlasti strahot druge svetovne vojne in ustvarjalcev, ki jih je vojna vihra zaznamovala, je študija napisana resnobno in brez ironije, z refleksijo in po svoje tudi s prizadetostjo. Navezuje se na stališča filozofa Walterja Benjamina. Njegova življenjska zgodba, ki jo na koncu simbolizirata potovanje in iskanje zatočišča, se je zaradi brezizhodnosti judovskega intelektualca končala s samomorom.
Mirt Komel v spremni besedi filozofsko reflektira poglavitne poudarke v knjigi ter se spominja prijetnega osebnega srečanja in druženja ob ribah in vinu, ko je Freddie Rokem obiskal Ljubljano.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov