Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Iztok Ilich
Ljubljana : samozaložba, 2019
Samopodoba, v kateri se prepozna velik del Slovencev, kaže, da smo miroljuben narod, ki prime za orožje le, kadar je življenjsko ogrožen. Natančnejši pogled v zgodovinske vire pa pokaže, da je ta predstava napačna. V avstrijski oziroma avstro-ogrski pa tudi v italijanski, ameriški in drugih vojskah je v preteklosti služilo več deset generalov, admiralov in drugih najvišjih častnikov slovenskega rodu. Najslavnejša topničarja, Jurij Vega in Andrej Čehovin, sta bila za svoje zasluge na bojnem polju povzdignjena v baronski stan, in tako naprej. Večina se jih je proslavila v kopenskih enotah, manj pa je znano, da je nekaj Slovencev odigralo pomembno vlogo tudi v letalstvu. Prvi med njimi, časovno, je bil leta 1894 v Ljubljani rojeni Mirko Plehan.
Tudi o njem bi danes v okviru statistik sem in tja prekladali le nekaj splošnih podatkov (kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, tedaj njihove domovine), če njegova dragocena zapuščina ne bi v pravem trenutku prišla v prave roke. Plehanova vdova Anica jo je namreč izročila pranečaku Petru Tarmanu, zvedavemu fantu, ki so ga že v osnovni šoli zanimala letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter nazadnje raziskovalec zgodovine letalstva.
Stara teta, ki je vedela za fantovo zanimanje, je neke nedelje postavila predenj dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo. »Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«
Avtor je knjigo z naslovom Na platnenih krilih označil kot album, saj vsebuje prek 300 fotografij. Na večini posnetkov, ki jih poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost, sta zapisana kratek opis dogodka in datum nastanka. Vključene so tudi fotografije osebnih predmetov, na primer lesen propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica kot bogat vir informacij, pa mandolina in lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče biolog Kazimir Tarman. Bralcem, ki jih posebej zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Izvidniška in opazovalna letala (namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva), s katerimi je letel Plehan, so predstavljena še na ilustracijah Tomaža Permeta.
Peter Tarman v knjigi pozorno sledi življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal je vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Med prvo svetovno vojno je od leta 1914 do konca deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na formalno premirje, temveč je z letalom, ki mu je bilo zaupano, preletel Karavanke in pristal v Spodnji Šiški, na travniku, kjer je v naslednjih mesecih nastalo vojaško letališče. Postal je prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec združila s Srbijo v Kraljevino SHS. Opravil je vrsto izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja. Bržkone je bil Plehan s svojim letalom, kot v predgovoru opozarja zgodovinar Marko Ličina, eden od treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Po tem se je umaknil iz vojaške službe, a še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.
Mirko Plehan torej ni bil eden izmed letalskih asov z dvoštevilčnim seznamom zmag v zračnih dvobojih, kakršne so občudovali in častili na obeh straneh, vendar so njegove izkušnje in organizacijske sposobnosti več pripomogle k razvoju jugoslovanskega vojnega letalstva, kot le zgled peščice v vojno propagando ujetih herojev. Do poveličevanja vojne prek pogumnih mož je kritičen tudi Tarman. »Letalci,« pravi, »so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne, ki je v bistvu služila le ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev. Tudi tiste, ki so preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje v življenju.«
Tudi ta misel je upoštevanja vreden prispevek k osvetljevanju labirinta našega zgodovinskega spomina. Da ne bi bil predvsem črno-bel oziroma gosto prepreden s sivimi lisami izbrisa in pozabe.
Avtor ocene: Iztok Ilich
Ljubljana : samozaložba, 2019
Samopodoba, v kateri se prepozna velik del Slovencev, kaže, da smo miroljuben narod, ki prime za orožje le, kadar je življenjsko ogrožen. Natančnejši pogled v zgodovinske vire pa pokaže, da je ta predstava napačna. V avstrijski oziroma avstro-ogrski pa tudi v italijanski, ameriški in drugih vojskah je v preteklosti služilo več deset generalov, admiralov in drugih najvišjih častnikov slovenskega rodu. Najslavnejša topničarja, Jurij Vega in Andrej Čehovin, sta bila za svoje zasluge na bojnem polju povzdignjena v baronski stan, in tako naprej. Večina se jih je proslavila v kopenskih enotah, manj pa je znano, da je nekaj Slovencev odigralo pomembno vlogo tudi v letalstvu. Prvi med njimi, časovno, je bil leta 1894 v Ljubljani rojeni Mirko Plehan.
Tudi o njem bi danes v okviru statistik sem in tja prekladali le nekaj splošnih podatkov (kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, tedaj njihove domovine), če njegova dragocena zapuščina ne bi v pravem trenutku prišla v prave roke. Plehanova vdova Anica jo je namreč izročila pranečaku Petru Tarmanu, zvedavemu fantu, ki so ga že v osnovni šoli zanimala letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter nazadnje raziskovalec zgodovine letalstva.
Stara teta, ki je vedela za fantovo zanimanje, je neke nedelje postavila predenj dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo. »Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«
Avtor je knjigo z naslovom Na platnenih krilih označil kot album, saj vsebuje prek 300 fotografij. Na večini posnetkov, ki jih poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost, sta zapisana kratek opis dogodka in datum nastanka. Vključene so tudi fotografije osebnih predmetov, na primer lesen propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica kot bogat vir informacij, pa mandolina in lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče biolog Kazimir Tarman. Bralcem, ki jih posebej zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Izvidniška in opazovalna letala (namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva), s katerimi je letel Plehan, so predstavljena še na ilustracijah Tomaža Permeta.
Peter Tarman v knjigi pozorno sledi življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal je vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Med prvo svetovno vojno je od leta 1914 do konca deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na formalno premirje, temveč je z letalom, ki mu je bilo zaupano, preletel Karavanke in pristal v Spodnji Šiški, na travniku, kjer je v naslednjih mesecih nastalo vojaško letališče. Postal je prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec združila s Srbijo v Kraljevino SHS. Opravil je vrsto izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja. Bržkone je bil Plehan s svojim letalom, kot v predgovoru opozarja zgodovinar Marko Ličina, eden od treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Po tem se je umaknil iz vojaške službe, a še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.
Mirko Plehan torej ni bil eden izmed letalskih asov z dvoštevilčnim seznamom zmag v zračnih dvobojih, kakršne so občudovali in častili na obeh straneh, vendar so njegove izkušnje in organizacijske sposobnosti več pripomogle k razvoju jugoslovanskega vojnega letalstva, kot le zgled peščice v vojno propagando ujetih herojev. Do poveličevanja vojne prek pogumnih mož je kritičen tudi Tarman. »Letalci,« pravi, »so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne, ki je v bistvu služila le ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev. Tudi tiste, ki so preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje v življenju.«
Tudi ta misel je upoštevanja vreden prispevek k osvetljevanju labirinta našega zgodovinskega spomina. Da ne bi bil predvsem črno-bel oziroma gosto prepreden s sivimi lisami izbrisa in pozabe.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov