Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Iztok Ilich
Ljubljana : samozaložba, 2019
Samopodoba, v kateri se prepozna velik del Slovencev, kaže, da smo miroljuben narod, ki prime za orožje le, kadar je življenjsko ogrožen. Natančnejši pogled v zgodovinske vire pa pokaže, da je ta predstava napačna. V avstrijski oziroma avstro-ogrski pa tudi v italijanski, ameriški in drugih vojskah je v preteklosti služilo več deset generalov, admiralov in drugih najvišjih častnikov slovenskega rodu. Najslavnejša topničarja, Jurij Vega in Andrej Čehovin, sta bila za svoje zasluge na bojnem polju povzdignjena v baronski stan, in tako naprej. Večina se jih je proslavila v kopenskih enotah, manj pa je znano, da je nekaj Slovencev odigralo pomembno vlogo tudi v letalstvu. Prvi med njimi, časovno, je bil leta 1894 v Ljubljani rojeni Mirko Plehan.
Tudi o njem bi danes v okviru statistik sem in tja prekladali le nekaj splošnih podatkov (kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, tedaj njihove domovine), če njegova dragocena zapuščina ne bi v pravem trenutku prišla v prave roke. Plehanova vdova Anica jo je namreč izročila pranečaku Petru Tarmanu, zvedavemu fantu, ki so ga že v osnovni šoli zanimala letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter nazadnje raziskovalec zgodovine letalstva.
Stara teta, ki je vedela za fantovo zanimanje, je neke nedelje postavila predenj dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo. »Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«
Avtor je knjigo z naslovom Na platnenih krilih označil kot album, saj vsebuje prek 300 fotografij. Na večini posnetkov, ki jih poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost, sta zapisana kratek opis dogodka in datum nastanka. Vključene so tudi fotografije osebnih predmetov, na primer lesen propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica kot bogat vir informacij, pa mandolina in lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče biolog Kazimir Tarman. Bralcem, ki jih posebej zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Izvidniška in opazovalna letala (namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva), s katerimi je letel Plehan, so predstavljena še na ilustracijah Tomaža Permeta.
Peter Tarman v knjigi pozorno sledi življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal je vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Med prvo svetovno vojno je od leta 1914 do konca deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na formalno premirje, temveč je z letalom, ki mu je bilo zaupano, preletel Karavanke in pristal v Spodnji Šiški, na travniku, kjer je v naslednjih mesecih nastalo vojaško letališče. Postal je prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec združila s Srbijo v Kraljevino SHS. Opravil je vrsto izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja. Bržkone je bil Plehan s svojim letalom, kot v predgovoru opozarja zgodovinar Marko Ličina, eden od treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Po tem se je umaknil iz vojaške službe, a še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.
Mirko Plehan torej ni bil eden izmed letalskih asov z dvoštevilčnim seznamom zmag v zračnih dvobojih, kakršne so občudovali in častili na obeh straneh, vendar so njegove izkušnje in organizacijske sposobnosti več pripomogle k razvoju jugoslovanskega vojnega letalstva, kot le zgled peščice v vojno propagando ujetih herojev. Do poveličevanja vojne prek pogumnih mož je kritičen tudi Tarman. »Letalci,« pravi, »so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne, ki je v bistvu služila le ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev. Tudi tiste, ki so preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje v življenju.«
Tudi ta misel je upoštevanja vreden prispevek k osvetljevanju labirinta našega zgodovinskega spomina. Da ne bi bil predvsem črno-bel oziroma gosto prepreden s sivimi lisami izbrisa in pozabe.
Avtor ocene: Iztok Ilich
Ljubljana : samozaložba, 2019
Samopodoba, v kateri se prepozna velik del Slovencev, kaže, da smo miroljuben narod, ki prime za orožje le, kadar je življenjsko ogrožen. Natančnejši pogled v zgodovinske vire pa pokaže, da je ta predstava napačna. V avstrijski oziroma avstro-ogrski pa tudi v italijanski, ameriški in drugih vojskah je v preteklosti služilo več deset generalov, admiralov in drugih najvišjih častnikov slovenskega rodu. Najslavnejša topničarja, Jurij Vega in Andrej Čehovin, sta bila za svoje zasluge na bojnem polju povzdignjena v baronski stan, in tako naprej. Večina se jih je proslavila v kopenskih enotah, manj pa je znano, da je nekaj Slovencev odigralo pomembno vlogo tudi v letalstvu. Prvi med njimi, časovno, je bil leta 1894 v Ljubljani rojeni Mirko Plehan.
Tudi o njem bi danes v okviru statistik sem in tja prekladali le nekaj splošnih podatkov (kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, tedaj njihove domovine), če njegova dragocena zapuščina ne bi v pravem trenutku prišla v prave roke. Plehanova vdova Anica jo je namreč izročila pranečaku Petru Tarmanu, zvedavemu fantu, ki so ga že v osnovni šoli zanimala letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter nazadnje raziskovalec zgodovine letalstva.
Stara teta, ki je vedela za fantovo zanimanje, je neke nedelje postavila predenj dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo. »Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«
Avtor je knjigo z naslovom Na platnenih krilih označil kot album, saj vsebuje prek 300 fotografij. Na večini posnetkov, ki jih poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost, sta zapisana kratek opis dogodka in datum nastanka. Vključene so tudi fotografije osebnih predmetov, na primer lesen propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica kot bogat vir informacij, pa mandolina in lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče biolog Kazimir Tarman. Bralcem, ki jih posebej zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Izvidniška in opazovalna letala (namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva), s katerimi je letel Plehan, so predstavljena še na ilustracijah Tomaža Permeta.
Peter Tarman v knjigi pozorno sledi življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal je vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Med prvo svetovno vojno je od leta 1914 do konca deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na formalno premirje, temveč je z letalom, ki mu je bilo zaupano, preletel Karavanke in pristal v Spodnji Šiški, na travniku, kjer je v naslednjih mesecih nastalo vojaško letališče. Postal je prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec združila s Srbijo v Kraljevino SHS. Opravil je vrsto izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja. Bržkone je bil Plehan s svojim letalom, kot v predgovoru opozarja zgodovinar Marko Ličina, eden od treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Po tem se je umaknil iz vojaške službe, a še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.
Mirko Plehan torej ni bil eden izmed letalskih asov z dvoštevilčnim seznamom zmag v zračnih dvobojih, kakršne so občudovali in častili na obeh straneh, vendar so njegove izkušnje in organizacijske sposobnosti več pripomogle k razvoju jugoslovanskega vojnega letalstva, kot le zgled peščice v vojno propagando ujetih herojev. Do poveličevanja vojne prek pogumnih mož je kritičen tudi Tarman. »Letalci,« pravi, »so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne, ki je v bistvu služila le ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev. Tudi tiste, ki so preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje v življenju.«
Tudi ta misel je upoštevanja vreden prispevek k osvetljevanju labirinta našega zgodovinskega spomina. Da ne bi bil predvsem črno-bel oziroma gosto prepreden s sivimi lisami izbrisa in pozabe.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov