Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Beti Burger
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Modrijan, 2019
Deset let po izidu slovenskega prevoda dela Grozljivi gost: nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija prebiramo knjigo, ki deluje kot nadaljevanje oziroma odgovor nanj. Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma je, kot pove naslov, dialog v obliki več kot sedemdesetih pisem mladih, živečih na Apeninskem polotoku, tistih, ki hočejo imeti prihodnost, kot piše avtor, ter odgovorov nanje. Pisma je prejemal za svojo rubriko – filozofsko svetovalnico v ženski prilogi tednika La Repubblica, ki jo piše od leta 1996.
Pred dobrim desetletjem je Galimberti pisal o nihilističnem ozračju, stanju ko se najvišje vrednote razvrednotijo, danes pa prepoznava dejavni nihilizem. V njem mladi poznajo težko ozračje nihilizma in ga ne zanikajo, a se z njim tudi ne sprijaznijo, temveč si, nasprotno, na vso moč prizadevajo, da njihove sanje ne bi ugasnile. »Če bi poslušali mlade, ki pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih,« piše Galimberti.
Delo Besedo imajo mladi ruši prepričanja o tem, da gre za izgubljeno generacijo, pa ne le zaradi tem, ki kritizirajo politični in družbeni sistem v Italiji in drugod, ampak tudi z načinom pisanja o njih. V njem se zrcali inteligentnost in želja po spremembah, obenem pa je delo dokaz, da med predstavnikom starejše generacije, ki ji pripada Galimberti, in mladimi, dialog je mogoč.
Knjiga je razdeljena na uvod, ki sistematično povzema ključne iztočnice pisem, in devet problemsko-tematskih sklopov. Ti so opremljeni s citati in mislimi ter v kombinaciji s filozofskim jezikom dajejo prostor za premislek. Četudi se zdi, da se teme ves čas prepletajo, so v resnici urejene v logično zaporedje, ki ne sledi le zapletenosti problemov, temveč tudi kronologiji življenja.
V prvem delu prevladujejo klasične teme, ki se sicer pojavljajo, ko govorimo o ‘izgubljeni generaciji’, kot jo radi imenujejo mnogi: o izgubljenih vrednotah oziroma na drugi strani vzpostavljanju novih, kakršna je strpnost. Pisma govorijo o sanjah in prihodnosti, zelo kritično pa obravnavajo tehnologijo, kateri so mladi, rojeni v digitalni dobi, kot avtor tudi sam, večkrat nenaklonjeni. Govora je tudi o izobraževalnih ustanovah, ki ne razumejo in ne učijo tistega, kar mladi potrebujejo, in o – tudi zaradi tehnologije – odtujenem delu. V zadnjem delu knjige je izbor pisem o kompleksnejših temah, kot so ljubezen, iskanje samega sebe, vse do jeseni življenja s pismi o smrti in poslednjih rečeh.
Delo Besedo imajo mladi lahko razumemo ne le kot filozofski dialog z mladimi, ampak kot priročnik, v katerem je glavni protagonist bralec sam. A Galimberti ne daje jasnih nasvetov, temveč na podlagi širokega znanja, razumevanja in z več kot sedmimi desetletji izkušenj izpostavlja probleme in stopa v dialog z mladimi, jih večkrat neposredno bodri, a tudi kritizira. Pa ne le mlade, tudi odrasle: starše, politike, učitelje oziroma vse, ki imajo opraviti z mladimi, pred katerimi je tako rekoč vse življenje, kot že malce klišejsko piše avtor.
Knjiga Besedo imajo mladi se bere kot napet dnevnik posameznika, četudi so v njem združene zgodbe in razmišljanja mnogih. Vse od tistih v adolescenci do tistih, starejših od trideset let, ki so jih okoliščine, kot je nestalno delo, prisilile, da se še vedno uvrščajo med mlade. Ena izmed njih v pismu ogorčeno piše: »Nismo nebogljeni bedaki, razpuščeni v praznini zahodne družbe, ki je brez vrednot. Obleke, potovanja in omama niso vse, kar hočemo. Na živce mi gre podoba o nas, ki nam jo v različnih omakah servirajo različni mediji, pogosto in zelo radi z določeno mero voajerizma. Nazadnje ji ljudje verjamejo.«
Galimberti je pokazal, da mladim ni treba verjeti, ampak jim je treba – kot je storil tudi sam – dati priložnost, da spregovorijo.
Avtorica recenzije: Beti Burger
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Modrijan, 2019
Deset let po izidu slovenskega prevoda dela Grozljivi gost: nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija prebiramo knjigo, ki deluje kot nadaljevanje oziroma odgovor nanj. Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma je, kot pove naslov, dialog v obliki več kot sedemdesetih pisem mladih, živečih na Apeninskem polotoku, tistih, ki hočejo imeti prihodnost, kot piše avtor, ter odgovorov nanje. Pisma je prejemal za svojo rubriko – filozofsko svetovalnico v ženski prilogi tednika La Repubblica, ki jo piše od leta 1996.
Pred dobrim desetletjem je Galimberti pisal o nihilističnem ozračju, stanju ko se najvišje vrednote razvrednotijo, danes pa prepoznava dejavni nihilizem. V njem mladi poznajo težko ozračje nihilizma in ga ne zanikajo, a se z njim tudi ne sprijaznijo, temveč si, nasprotno, na vso moč prizadevajo, da njihove sanje ne bi ugasnile. »Če bi poslušali mlade, ki pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih,« piše Galimberti.
Delo Besedo imajo mladi ruši prepričanja o tem, da gre za izgubljeno generacijo, pa ne le zaradi tem, ki kritizirajo politični in družbeni sistem v Italiji in drugod, ampak tudi z načinom pisanja o njih. V njem se zrcali inteligentnost in želja po spremembah, obenem pa je delo dokaz, da med predstavnikom starejše generacije, ki ji pripada Galimberti, in mladimi, dialog je mogoč.
Knjiga je razdeljena na uvod, ki sistematično povzema ključne iztočnice pisem, in devet problemsko-tematskih sklopov. Ti so opremljeni s citati in mislimi ter v kombinaciji s filozofskim jezikom dajejo prostor za premislek. Četudi se zdi, da se teme ves čas prepletajo, so v resnici urejene v logično zaporedje, ki ne sledi le zapletenosti problemov, temveč tudi kronologiji življenja.
V prvem delu prevladujejo klasične teme, ki se sicer pojavljajo, ko govorimo o ‘izgubljeni generaciji’, kot jo radi imenujejo mnogi: o izgubljenih vrednotah oziroma na drugi strani vzpostavljanju novih, kakršna je strpnost. Pisma govorijo o sanjah in prihodnosti, zelo kritično pa obravnavajo tehnologijo, kateri so mladi, rojeni v digitalni dobi, kot avtor tudi sam, večkrat nenaklonjeni. Govora je tudi o izobraževalnih ustanovah, ki ne razumejo in ne učijo tistega, kar mladi potrebujejo, in o – tudi zaradi tehnologije – odtujenem delu. V zadnjem delu knjige je izbor pisem o kompleksnejših temah, kot so ljubezen, iskanje samega sebe, vse do jeseni življenja s pismi o smrti in poslednjih rečeh.
Delo Besedo imajo mladi lahko razumemo ne le kot filozofski dialog z mladimi, ampak kot priročnik, v katerem je glavni protagonist bralec sam. A Galimberti ne daje jasnih nasvetov, temveč na podlagi širokega znanja, razumevanja in z več kot sedmimi desetletji izkušenj izpostavlja probleme in stopa v dialog z mladimi, jih večkrat neposredno bodri, a tudi kritizira. Pa ne le mlade, tudi odrasle: starše, politike, učitelje oziroma vse, ki imajo opraviti z mladimi, pred katerimi je tako rekoč vse življenje, kot že malce klišejsko piše avtor.
Knjiga Besedo imajo mladi se bere kot napet dnevnik posameznika, četudi so v njem združene zgodbe in razmišljanja mnogih. Vse od tistih v adolescenci do tistih, starejših od trideset let, ki so jih okoliščine, kot je nestalno delo, prisilile, da se še vedno uvrščajo med mlade. Ena izmed njih v pismu ogorčeno piše: »Nismo nebogljeni bedaki, razpuščeni v praznini zahodne družbe, ki je brez vrednot. Obleke, potovanja in omama niso vse, kar hočemo. Na živce mi gre podoba o nas, ki nam jo v različnih omakah servirajo različni mediji, pogosto in zelo radi z določeno mero voajerizma. Nazadnje ji ljudje verjamejo.«
Galimberti je pokazal, da mladim ni treba verjeti, ampak jim je treba – kot je storil tudi sam – dati priložnost, da spregovorijo.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov