Avtorica recenzije: Beti Burger

Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Modrijan, 2019

Deset let po izidu slovenskega prevoda dela Grozljivi gost: nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija prebiramo knjigo, ki deluje kot nadaljevanje oziroma odgovor nanj. Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma je, kot pove naslov, dialog v obliki več kot sedemdesetih pisem mladih, živečih na Apeninskem polotoku, tistih, ki hočejo imeti prihodnost, kot piše avtor, ter odgovorov nanje. Pisma je prejemal za svojo rubriko – filozofsko svetovalnico v ženski prilogi tednika La Repubblica, ki jo piše od leta 1996.

Pred dobrim desetletjem je Galimberti pisal o nihilističnem ozračju, stanju ko se najvišje vrednote razvrednotijo, danes pa prepoznava dejavni nihilizem. V njem mladi poznajo težko ozračje nihilizma in ga ne zanikajo, a se z njim tudi ne sprijaznijo, temveč si, nasprotno, na vso moč prizadevajo, da njihove sanje ne bi ugasnile. »Če bi poslušali mlade, ki pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih,« piše Galimberti.

Delo Besedo imajo mladi ruši prepričanja o tem, da gre za izgubljeno generacijo, pa ne le zaradi tem, ki kritizirajo politični in družbeni sistem v Italiji in drugod, ampak tudi z načinom pisanja o njih. V njem se zrcali inteligentnost in želja po spremembah, obenem pa je delo dokaz, da med predstavnikom starejše generacije, ki ji pripada Galimberti, in mladimi, dialog je mogoč.

Knjiga je razdeljena na uvod, ki sistematično povzema ključne iztočnice pisem, in devet problemsko-tematskih sklopov. Ti so opremljeni s citati in mislimi ter v kombinaciji s filozofskim jezikom dajejo prostor za premislek. Četudi se zdi, da se teme ves čas prepletajo, so v resnici urejene v logično zaporedje, ki ne sledi le zapletenosti problemov, temveč tudi kronologiji življenja.

V prvem delu prevladujejo klasične teme, ki se sicer pojavljajo, ko govorimo o ‘izgubljeni generaciji’, kot jo radi imenujejo mnogi: o izgubljenih vrednotah oziroma na drugi strani vzpostavljanju novih, kakršna je strpnost. Pisma govorijo o sanjah in prihodnosti, zelo kritično pa obravnavajo tehnologijo, kateri so mladi, rojeni v digitalni dobi, kot avtor tudi sam, večkrat nenaklonjeni. Govora je tudi o izobraževalnih ustanovah, ki ne razumejo in ne učijo tistega, kar mladi potrebujejo, in o – tudi zaradi tehnologije – odtujenem delu. V zadnjem delu knjige je izbor pisem o kompleksnejših temah, kot so ljubezen, iskanje samega sebe, vse do jeseni življenja s pismi o smrti in poslednjih rečeh.

Delo Besedo imajo mladi lahko razumemo ne le kot filozofski dialog z mladimi, ampak kot priročnik, v katerem je glavni protagonist bralec sam. A Galimberti ne daje jasnih nasvetov, temveč na podlagi širokega znanja, razumevanja in z več kot sedmimi desetletji izkušenj izpostavlja probleme in stopa v dialog z mladimi, jih večkrat neposredno bodri, a tudi kritizira. Pa ne le mlade, tudi odrasle: starše, politike, učitelje oziroma vse, ki imajo opraviti z mladimi, pred katerimi je tako rekoč vse življenje, kot že malce klišejsko piše avtor.

Knjiga Besedo imajo mladi se bere kot napet dnevnik posameznika, četudi so v njem združene zgodbe in razmišljanja mnogih. Vse od tistih v adolescenci do tistih, starejših od trideset let, ki so jih okoliščine, kot je nestalno delo, prisilile, da se še vedno uvrščajo med mlade. Ena izmed njih v pismu ogorčeno piše: »Nismo nebogljeni bedaki, razpuščeni v praznini zahodne družbe, ki je brez vrednot. Obleke, potovanja in omama niso vse, kar hočemo. Na živce mi gre podoba o nas, ki nam jo v različnih omakah servirajo različni mediji, pogosto in zelo radi z določeno mero voajerizma. Nazadnje ji ljudje verjamejo.«

Galimberti je pokazal, da mladim ni treba verjeti, ampak jim je treba – kot je storil tudi sam – dati priložnost, da spregovorijo.