Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Beti Burger
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Modrijan, 2019
Deset let po izidu slovenskega prevoda dela Grozljivi gost: nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija prebiramo knjigo, ki deluje kot nadaljevanje oziroma odgovor nanj. Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma je, kot pove naslov, dialog v obliki več kot sedemdesetih pisem mladih, živečih na Apeninskem polotoku, tistih, ki hočejo imeti prihodnost, kot piše avtor, ter odgovorov nanje. Pisma je prejemal za svojo rubriko – filozofsko svetovalnico v ženski prilogi tednika La Repubblica, ki jo piše od leta 1996.
Pred dobrim desetletjem je Galimberti pisal o nihilističnem ozračju, stanju ko se najvišje vrednote razvrednotijo, danes pa prepoznava dejavni nihilizem. V njem mladi poznajo težko ozračje nihilizma in ga ne zanikajo, a se z njim tudi ne sprijaznijo, temveč si, nasprotno, na vso moč prizadevajo, da njihove sanje ne bi ugasnile. »Če bi poslušali mlade, ki pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih,« piše Galimberti.
Delo Besedo imajo mladi ruši prepričanja o tem, da gre za izgubljeno generacijo, pa ne le zaradi tem, ki kritizirajo politični in družbeni sistem v Italiji in drugod, ampak tudi z načinom pisanja o njih. V njem se zrcali inteligentnost in želja po spremembah, obenem pa je delo dokaz, da med predstavnikom starejše generacije, ki ji pripada Galimberti, in mladimi, dialog je mogoč.
Knjiga je razdeljena na uvod, ki sistematično povzema ključne iztočnice pisem, in devet problemsko-tematskih sklopov. Ti so opremljeni s citati in mislimi ter v kombinaciji s filozofskim jezikom dajejo prostor za premislek. Četudi se zdi, da se teme ves čas prepletajo, so v resnici urejene v logično zaporedje, ki ne sledi le zapletenosti problemov, temveč tudi kronologiji življenja.
V prvem delu prevladujejo klasične teme, ki se sicer pojavljajo, ko govorimo o ‘izgubljeni generaciji’, kot jo radi imenujejo mnogi: o izgubljenih vrednotah oziroma na drugi strani vzpostavljanju novih, kakršna je strpnost. Pisma govorijo o sanjah in prihodnosti, zelo kritično pa obravnavajo tehnologijo, kateri so mladi, rojeni v digitalni dobi, kot avtor tudi sam, večkrat nenaklonjeni. Govora je tudi o izobraževalnih ustanovah, ki ne razumejo in ne učijo tistega, kar mladi potrebujejo, in o – tudi zaradi tehnologije – odtujenem delu. V zadnjem delu knjige je izbor pisem o kompleksnejših temah, kot so ljubezen, iskanje samega sebe, vse do jeseni življenja s pismi o smrti in poslednjih rečeh.
Delo Besedo imajo mladi lahko razumemo ne le kot filozofski dialog z mladimi, ampak kot priročnik, v katerem je glavni protagonist bralec sam. A Galimberti ne daje jasnih nasvetov, temveč na podlagi širokega znanja, razumevanja in z več kot sedmimi desetletji izkušenj izpostavlja probleme in stopa v dialog z mladimi, jih večkrat neposredno bodri, a tudi kritizira. Pa ne le mlade, tudi odrasle: starše, politike, učitelje oziroma vse, ki imajo opraviti z mladimi, pred katerimi je tako rekoč vse življenje, kot že malce klišejsko piše avtor.
Knjiga Besedo imajo mladi se bere kot napet dnevnik posameznika, četudi so v njem združene zgodbe in razmišljanja mnogih. Vse od tistih v adolescenci do tistih, starejših od trideset let, ki so jih okoliščine, kot je nestalno delo, prisilile, da se še vedno uvrščajo med mlade. Ena izmed njih v pismu ogorčeno piše: »Nismo nebogljeni bedaki, razpuščeni v praznini zahodne družbe, ki je brez vrednot. Obleke, potovanja in omama niso vse, kar hočemo. Na živce mi gre podoba o nas, ki nam jo v različnih omakah servirajo različni mediji, pogosto in zelo radi z določeno mero voajerizma. Nazadnje ji ljudje verjamejo.«
Galimberti je pokazal, da mladim ni treba verjeti, ampak jim je treba – kot je storil tudi sam – dati priložnost, da spregovorijo.
Avtorica recenzije: Beti Burger
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Modrijan, 2019
Deset let po izidu slovenskega prevoda dela Grozljivi gost: nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija prebiramo knjigo, ki deluje kot nadaljevanje oziroma odgovor nanj. Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma je, kot pove naslov, dialog v obliki več kot sedemdesetih pisem mladih, živečih na Apeninskem polotoku, tistih, ki hočejo imeti prihodnost, kot piše avtor, ter odgovorov nanje. Pisma je prejemal za svojo rubriko – filozofsko svetovalnico v ženski prilogi tednika La Repubblica, ki jo piše od leta 1996.
Pred dobrim desetletjem je Galimberti pisal o nihilističnem ozračju, stanju ko se najvišje vrednote razvrednotijo, danes pa prepoznava dejavni nihilizem. V njem mladi poznajo težko ozračje nihilizma in ga ne zanikajo, a se z njim tudi ne sprijaznijo, temveč si, nasprotno, na vso moč prizadevajo, da njihove sanje ne bi ugasnile. »Če bi poslušali mlade, ki pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih,« piše Galimberti.
Delo Besedo imajo mladi ruši prepričanja o tem, da gre za izgubljeno generacijo, pa ne le zaradi tem, ki kritizirajo politični in družbeni sistem v Italiji in drugod, ampak tudi z načinom pisanja o njih. V njem se zrcali inteligentnost in želja po spremembah, obenem pa je delo dokaz, da med predstavnikom starejše generacije, ki ji pripada Galimberti, in mladimi, dialog je mogoč.
Knjiga je razdeljena na uvod, ki sistematično povzema ključne iztočnice pisem, in devet problemsko-tematskih sklopov. Ti so opremljeni s citati in mislimi ter v kombinaciji s filozofskim jezikom dajejo prostor za premislek. Četudi se zdi, da se teme ves čas prepletajo, so v resnici urejene v logično zaporedje, ki ne sledi le zapletenosti problemov, temveč tudi kronologiji življenja.
V prvem delu prevladujejo klasične teme, ki se sicer pojavljajo, ko govorimo o ‘izgubljeni generaciji’, kot jo radi imenujejo mnogi: o izgubljenih vrednotah oziroma na drugi strani vzpostavljanju novih, kakršna je strpnost. Pisma govorijo o sanjah in prihodnosti, zelo kritično pa obravnavajo tehnologijo, kateri so mladi, rojeni v digitalni dobi, kot avtor tudi sam, večkrat nenaklonjeni. Govora je tudi o izobraževalnih ustanovah, ki ne razumejo in ne učijo tistega, kar mladi potrebujejo, in o – tudi zaradi tehnologije – odtujenem delu. V zadnjem delu knjige je izbor pisem o kompleksnejših temah, kot so ljubezen, iskanje samega sebe, vse do jeseni življenja s pismi o smrti in poslednjih rečeh.
Delo Besedo imajo mladi lahko razumemo ne le kot filozofski dialog z mladimi, ampak kot priročnik, v katerem je glavni protagonist bralec sam. A Galimberti ne daje jasnih nasvetov, temveč na podlagi širokega znanja, razumevanja in z več kot sedmimi desetletji izkušenj izpostavlja probleme in stopa v dialog z mladimi, jih večkrat neposredno bodri, a tudi kritizira. Pa ne le mlade, tudi odrasle: starše, politike, učitelje oziroma vse, ki imajo opraviti z mladimi, pred katerimi je tako rekoč vse življenje, kot že malce klišejsko piše avtor.
Knjiga Besedo imajo mladi se bere kot napet dnevnik posameznika, četudi so v njem združene zgodbe in razmišljanja mnogih. Vse od tistih v adolescenci do tistih, starejših od trideset let, ki so jih okoliščine, kot je nestalno delo, prisilile, da se še vedno uvrščajo med mlade. Ena izmed njih v pismu ogorčeno piše: »Nismo nebogljeni bedaki, razpuščeni v praznini zahodne družbe, ki je brez vrednot. Obleke, potovanja in omama niso vse, kar hočemo. Na živce mi gre podoba o nas, ki nam jo v različnih omakah servirajo različni mediji, pogosto in zelo radi z določeno mero voajerizma. Nazadnje ji ljudje verjamejo.«
Galimberti je pokazal, da mladim ni treba verjeti, ampak jim je treba – kot je storil tudi sam – dati priložnost, da spregovorijo.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov