Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov