Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov