Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov