Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Prevedla Urša Zabukovec; Novo mesto : Goga, 2019

Leta 1972 v Badajozu rojeni španski pisatelj Jesús Carrasco je bil sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se je dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana Na prostem so predstavili na knjižnem sejm v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov.

Literarna kritika roman Zemlja, po kateri stopamo označuje s pojmom ukronia v žanru alternativne zgodovine, to je izključenosti iz zgodovinskega časovnega reda. Roman nas popelje v prva desetletja 20. stoletja. Španijo si je po končanem vojnem konfliktu in poznejši stabilizaciji razmer priključil evropski imperij, vojaškim elitam, ki so zasedle ozemlje, pa je bila podarjena vasico v Extremaduri, ki so si jo izbrale in v kateri prebivajo v zasluženem idiličnem pokoju. Eva Holman, žena enega izmed zaslužnih častnikov, mirno prebiva na posesti, dokler se na njen vrt ne naseli človek, ki bo počasi prevzemal vse njeno življenje. Eva Holman, ki je bila vzgojena v patriarhalnem duhu, se bojuje in išče svoj pristni smisel življenja.

S spreminjanjem pripovednega zaporedja avtor Jesús Carrasco spretno odmerja ključne trenutke in jih polni s silnimi čustvi. Navidezna bukolika prostora sredi številnih smrti, nesreč, nasilja in zlorab odpira tudi epizode španske državljanske vojne, evropskih totalitarizmov, kolonizacij. Intenzivnost dogajanja se zrcali v odsevu lune, še posebej brez usmiljenja do bralca pa so popisani koncentracijska taborišča, prisilno delo in množični grobovi umorjenih.

Pisatelj spodbuja refleksijo o vprašanju posesti in lastništva, o odnosu do zemlje, rodnega kraja, pa tudi do sveta, v katerem živimo. V romanu poudarja usodo moškega, globoko ukoreninjenega v zemlji, ki mu je bila odvzeta, ter vse drugo, kar podpira ta odnos: domači vrt, kulturo, narod in celo družino. To je izkušnja več milijonov Evropejcev v 20. stoletju. Gre za roman, napisan v žanru alternativne zgodovine oz. stvarnosti, saj zgodba poteka v znanem kraju in času s sicer drugačno zgodovino, izkušnja pregona, množičnega trpljenja pa ostaja ista. Avtor kot ustvarjalec izbira slog in vzpostavlja odnos z bralcem, a se tudi bralec lahko vpraša, zakaj alternativni pogled, ko so stvarnost že tako in tako spreminjale in zamegljeno prikazovale ideologije vseh vrst, še posebej špansko, ki se še danes okorno rešuje iz krute preteklosti.

Kakor koli že, glavna značilnost Carrascove proze je preciznost. Avtor pove, da je narava do človeka ravnodušna in se ne meni za zgodovino, zato je bralec tisti, ki mora lepe, pogosto zelo lirične opise s svojim védenjem in izkušnjami zaokrožiti in si ustvariti svoje lastno mnenje. Carrascova proza je premišljena, natančna, bogata v besedišču in izrazih, prevajalka Urša Zabukovec pa je uspešno opravila zahtevno nalogo.