Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov