Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov