Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Prevedla Aleksandra Rekar; Ljubljana : Sanje, 2019
Čeprav ni nikjer jasno navedeno, je iz kazala razvidno, da pri knjigi Marka Tomaša Želim postati terorist ne gre za eno samo pesniško zbirko, ampak za nekaj združenega gradiva. Uvodnim pesmim sledi izborom Tomaševe poezije med letoma 2002 in 2007 Varanje smrti, nato pa še celotna zbirka Bulvar ljudske revolucije iz leta 2013. Posledica takega mešanja in nenavadne odločitve za paberkovanje pesniških knjig, celo izbora, ter obenem umanjkanja razlage, je zmedena knjiga, ki se premetava na vse strani. To je precejšnja škoda, saj je bil pesnik v slovenščini že precej lepo zastopan in bi se lahko nadaljevalo v enaki maniri.
Sicer pa ni nič čudnega, da je Tomaš uspešen, bran in prepoznaven, saj prinaša nekakšno patino brezkompromisnosti Charlesa Bukowskega. Res je eksploziven pesnik brez dlake na jeziku, a čar njegove poetike je, da mu tudi nežnejši in milejši trenutki niso tuji. Zbirka Želim postati terorist se tako začne pričakovano močno, z naslovnim verzom »Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.« Ko v prvem delu knjige, torej izboru Varanje smrti, sledimo pesmim, ki so nastajale v različnih časovnih obdobjih, vidimo, da je že od začetka usmerjen podobno, da ne uvaja skrajnih novosti in ostaja zvest svojemu pesniškemu jeziku. Nenehno preskakuje od čutnega odnosa k skoraj militantnim verzom, in ta dva pola v njegovi poeziji ustvarjata svojevrstno napetost. Čeprav ob prvem stiku deluje grobo, hitro ugotovimo, da gre bolj za prikrit strah, za strategijo spoprijemanja s travmami, pa tudi za pristen humor, ki zna še tako tragične zgodbe obrniti sebi v prid.
Veliko je namreč aktivističnih, afektiranih pesmi, v katerih naletimo na krute podobe. Čeprav so ob prvem branju najbolj udarne, so včasih preveč na prvo žogo. Tomaš se bolj izkaže takrat, ko uporabi vsaj ščepec ironije. Pomembna je tokrat ljubezen, pisana v odnosu do razpada zveze, obupa in celo smrti. Najbolj šokantna je zagotovo pesem o psu, ki ga subjekt zadavi, ker se sploh ne upira, saj ga brezpogojno obožuje in mu zaupa. Zdi se, da si subjekt po eni strani želi najti tak odnos z ljubljeno osebo, po drugi strani pa se ga boji bolj kot česarkoli, zato deluje samodestruktivno. Je pa na ta račun veliko nežnosti, subjekt svoje dekle ljubeče opazuje, ko spi, sredi noči ji piše ljubezenske pesmi. Pojavi pa se tudi nekaj bolj meditativnih, skoraj škrjančevskih pesmi, ki se ukvarjajo s trenutkom tukaj in zdaj, z uživanjem dneva. Najbolj inventiven pa je, ko piše o sebi, v izboru naletimo tudi na šalamunovsko pesem Marko Tomaš:
»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje […] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / o jebemti, o jebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«
Drugi del knjige, v katerem je zbirka Bulvar ljudske revolucije, je precej medel in začuda bolj razdrobljen kot izbor. Razdeljen je na več delov, ki se skoraj ne povezujejo, še najbolj sta si sorodna prvi in zadnji, ki tematizirata iskanje stika – ali želje nespečneža v malem mestu ali popotnika, ki blodi čez puščavo. Rdeča nit je precej natrgana, en del zbirke je na primer posvečen ruskemu pisatelju Venediktu Jerofejevu, v drugem pa ženski subjekt pripoveduje zgodbo o Poljakinji Agati. Nekatere pesmi so res povsem iz druge zgodbe, potem pa je tu še nesrečna odločitev slovenske izdaje za združevanje izbora in še ene zbirke, zato knjiga kot celota ne more prav zadihati.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Prevedla Aleksandra Rekar; Ljubljana : Sanje, 2019
Čeprav ni nikjer jasno navedeno, je iz kazala razvidno, da pri knjigi Marka Tomaša Želim postati terorist ne gre za eno samo pesniško zbirko, ampak za nekaj združenega gradiva. Uvodnim pesmim sledi izborom Tomaševe poezije med letoma 2002 in 2007 Varanje smrti, nato pa še celotna zbirka Bulvar ljudske revolucije iz leta 2013. Posledica takega mešanja in nenavadne odločitve za paberkovanje pesniških knjig, celo izbora, ter obenem umanjkanja razlage, je zmedena knjiga, ki se premetava na vse strani. To je precejšnja škoda, saj je bil pesnik v slovenščini že precej lepo zastopan in bi se lahko nadaljevalo v enaki maniri.
Sicer pa ni nič čudnega, da je Tomaš uspešen, bran in prepoznaven, saj prinaša nekakšno patino brezkompromisnosti Charlesa Bukowskega. Res je eksploziven pesnik brez dlake na jeziku, a čar njegove poetike je, da mu tudi nežnejši in milejši trenutki niso tuji. Zbirka Želim postati terorist se tako začne pričakovano močno, z naslovnim verzom »Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.« Ko v prvem delu knjige, torej izboru Varanje smrti, sledimo pesmim, ki so nastajale v različnih časovnih obdobjih, vidimo, da je že od začetka usmerjen podobno, da ne uvaja skrajnih novosti in ostaja zvest svojemu pesniškemu jeziku. Nenehno preskakuje od čutnega odnosa k skoraj militantnim verzom, in ta dva pola v njegovi poeziji ustvarjata svojevrstno napetost. Čeprav ob prvem stiku deluje grobo, hitro ugotovimo, da gre bolj za prikrit strah, za strategijo spoprijemanja s travmami, pa tudi za pristen humor, ki zna še tako tragične zgodbe obrniti sebi v prid.
Veliko je namreč aktivističnih, afektiranih pesmi, v katerih naletimo na krute podobe. Čeprav so ob prvem branju najbolj udarne, so včasih preveč na prvo žogo. Tomaš se bolj izkaže takrat, ko uporabi vsaj ščepec ironije. Pomembna je tokrat ljubezen, pisana v odnosu do razpada zveze, obupa in celo smrti. Najbolj šokantna je zagotovo pesem o psu, ki ga subjekt zadavi, ker se sploh ne upira, saj ga brezpogojno obožuje in mu zaupa. Zdi se, da si subjekt po eni strani želi najti tak odnos z ljubljeno osebo, po drugi strani pa se ga boji bolj kot česarkoli, zato deluje samodestruktivno. Je pa na ta račun veliko nežnosti, subjekt svoje dekle ljubeče opazuje, ko spi, sredi noči ji piše ljubezenske pesmi. Pojavi pa se tudi nekaj bolj meditativnih, skoraj škrjančevskih pesmi, ki se ukvarjajo s trenutkom tukaj in zdaj, z uživanjem dneva. Najbolj inventiven pa je, ko piše o sebi, v izboru naletimo tudi na šalamunovsko pesem Marko Tomaš:
»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje […] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / o jebemti, o jebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«
Drugi del knjige, v katerem je zbirka Bulvar ljudske revolucije, je precej medel in začuda bolj razdrobljen kot izbor. Razdeljen je na več delov, ki se skoraj ne povezujejo, še najbolj sta si sorodna prvi in zadnji, ki tematizirata iskanje stika – ali želje nespečneža v malem mestu ali popotnika, ki blodi čez puščavo. Rdeča nit je precej natrgana, en del zbirke je na primer posvečen ruskemu pisatelju Venediktu Jerofejevu, v drugem pa ženski subjekt pripoveduje zgodbo o Poljakinji Agati. Nekatere pesmi so res povsem iz druge zgodbe, potem pa je tu še nesrečna odločitev slovenske izdaje za združevanje izbora in še ene zbirke, zato knjiga kot celota ne more prav zadihati.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov