Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.

Prevedla Aleksandra Rekar; Ljubljana : Sanje, 2019

Čeprav ni nikjer jasno navedeno, je iz kazala razvidno, da pri knjigi Marka Tomaša Želim postati terorist ne gre za eno samo pesniško zbirko, ampak za nekaj združenega gradiva. Uvodnim pesmim sledi izborom Tomaševe poezije med letoma 2002 in 2007 Varanje smrti, nato pa še celotna zbirka Bulvar ljudske revolucije iz leta 2013. Posledica takega mešanja in nenavadne odločitve za paberkovanje pesniških knjig, celo izbora, ter obenem umanjkanja razlage, je zmedena knjiga, ki se premetava na vse strani. To je precejšnja škoda, saj je bil pesnik v slovenščini že precej lepo zastopan in bi se lahko nadaljevalo v enaki maniri.

Sicer pa ni nič čudnega, da je Tomaš uspešen, bran in prepoznaven, saj prinaša nekakšno patino brezkompromisnosti Charlesa Bukowskega. Res je eksploziven pesnik brez dlake na jeziku, a čar njegove poetike je, da mu tudi nežnejši in milejši trenutki niso tuji. Zbirka Želim postati terorist se tako začne pričakovano močno, z naslovnim verzom »Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.« Ko v prvem delu knjige, torej izboru Varanje smrti, sledimo pesmim, ki so nastajale v različnih časovnih obdobjih, vidimo, da je že od začetka usmerjen podobno, da ne uvaja skrajnih novosti in ostaja zvest svojemu pesniškemu jeziku. Nenehno preskakuje od čutnega odnosa k skoraj militantnim verzom, in ta dva pola v njegovi poeziji ustvarjata svojevrstno napetost. Čeprav ob prvem stiku deluje grobo, hitro ugotovimo, da gre bolj za prikrit strah, za strategijo spoprijemanja s travmami, pa tudi za pristen humor, ki zna še tako tragične zgodbe obrniti sebi v prid.

Veliko je namreč aktivističnih, afektiranih pesmi, v katerih naletimo na krute podobe. Čeprav so ob prvem branju najbolj udarne, so včasih preveč na prvo žogo. Tomaš se bolj izkaže takrat, ko uporabi vsaj ščepec ironije. Pomembna je tokrat ljubezen, pisana v odnosu do razpada zveze, obupa in celo smrti. Najbolj šokantna je zagotovo pesem o psu, ki ga subjekt zadavi, ker se sploh ne upira, saj ga brezpogojno obožuje in mu zaupa. Zdi se, da si subjekt po eni strani želi najti tak odnos z ljubljeno osebo, po drugi strani pa se ga boji bolj kot česarkoli, zato deluje samodestruktivno. Je pa na ta račun veliko nežnosti, subjekt svoje dekle ljubeče opazuje, ko spi, sredi noči ji piše ljubezenske pesmi. Pojavi pa se tudi nekaj bolj meditativnih, skoraj škrjančevskih pesmi, ki se ukvarjajo s trenutkom tukaj in zdaj, z uživanjem dneva. Najbolj inventiven pa je, ko piše o sebi, v izboru naletimo tudi na šalamunovsko pesem Marko Tomaš:

»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje […] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / o jebemti, o jebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«

Drugi del knjige, v katerem je zbirka Bulvar ljudske revolucije, je precej medel in začuda bolj razdrobljen kot izbor. Razdeljen je na več delov, ki se skoraj ne povezujejo, še najbolj sta si sorodna prvi in zadnji, ki tematizirata iskanje stika – ali želje nespečneža v malem mestu ali popotnika, ki blodi čez puščavo. Rdeča nit je precej natrgana, en del zbirke je na primer posvečen ruskemu pisatelju Venediktu Jerofejevu, v drugem pa ženski subjekt pripoveduje zgodbo o Poljakinji Agati. Nekatere pesmi so res povsem iz druge zgodbe, potem pa je tu še nesrečna odločitev slovenske izdaje za združevanje izbora in še ene zbirke, zato knjiga kot celota ne more prav zadihati.