Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Prevedla Aleksandra Rekar; Ljubljana : Sanje, 2019
Čeprav ni nikjer jasno navedeno, je iz kazala razvidno, da pri knjigi Marka Tomaša Želim postati terorist ne gre za eno samo pesniško zbirko, ampak za nekaj združenega gradiva. Uvodnim pesmim sledi izborom Tomaševe poezije med letoma 2002 in 2007 Varanje smrti, nato pa še celotna zbirka Bulvar ljudske revolucije iz leta 2013. Posledica takega mešanja in nenavadne odločitve za paberkovanje pesniških knjig, celo izbora, ter obenem umanjkanja razlage, je zmedena knjiga, ki se premetava na vse strani. To je precejšnja škoda, saj je bil pesnik v slovenščini že precej lepo zastopan in bi se lahko nadaljevalo v enaki maniri.
Sicer pa ni nič čudnega, da je Tomaš uspešen, bran in prepoznaven, saj prinaša nekakšno patino brezkompromisnosti Charlesa Bukowskega. Res je eksploziven pesnik brez dlake na jeziku, a čar njegove poetike je, da mu tudi nežnejši in milejši trenutki niso tuji. Zbirka Želim postati terorist se tako začne pričakovano močno, z naslovnim verzom »Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.« Ko v prvem delu knjige, torej izboru Varanje smrti, sledimo pesmim, ki so nastajale v različnih časovnih obdobjih, vidimo, da je že od začetka usmerjen podobno, da ne uvaja skrajnih novosti in ostaja zvest svojemu pesniškemu jeziku. Nenehno preskakuje od čutnega odnosa k skoraj militantnim verzom, in ta dva pola v njegovi poeziji ustvarjata svojevrstno napetost. Čeprav ob prvem stiku deluje grobo, hitro ugotovimo, da gre bolj za prikrit strah, za strategijo spoprijemanja s travmami, pa tudi za pristen humor, ki zna še tako tragične zgodbe obrniti sebi v prid.
Veliko je namreč aktivističnih, afektiranih pesmi, v katerih naletimo na krute podobe. Čeprav so ob prvem branju najbolj udarne, so včasih preveč na prvo žogo. Tomaš se bolj izkaže takrat, ko uporabi vsaj ščepec ironije. Pomembna je tokrat ljubezen, pisana v odnosu do razpada zveze, obupa in celo smrti. Najbolj šokantna je zagotovo pesem o psu, ki ga subjekt zadavi, ker se sploh ne upira, saj ga brezpogojno obožuje in mu zaupa. Zdi se, da si subjekt po eni strani želi najti tak odnos z ljubljeno osebo, po drugi strani pa se ga boji bolj kot česarkoli, zato deluje samodestruktivno. Je pa na ta račun veliko nežnosti, subjekt svoje dekle ljubeče opazuje, ko spi, sredi noči ji piše ljubezenske pesmi. Pojavi pa se tudi nekaj bolj meditativnih, skoraj škrjančevskih pesmi, ki se ukvarjajo s trenutkom tukaj in zdaj, z uživanjem dneva. Najbolj inventiven pa je, ko piše o sebi, v izboru naletimo tudi na šalamunovsko pesem Marko Tomaš:
»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje […] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / o jebemti, o jebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«
Drugi del knjige, v katerem je zbirka Bulvar ljudske revolucije, je precej medel in začuda bolj razdrobljen kot izbor. Razdeljen je na več delov, ki se skoraj ne povezujejo, še najbolj sta si sorodna prvi in zadnji, ki tematizirata iskanje stika – ali želje nespečneža v malem mestu ali popotnika, ki blodi čez puščavo. Rdeča nit je precej natrgana, en del zbirke je na primer posvečen ruskemu pisatelju Venediktu Jerofejevu, v drugem pa ženski subjekt pripoveduje zgodbo o Poljakinji Agati. Nekatere pesmi so res povsem iz druge zgodbe, potem pa je tu še nesrečna odločitev slovenske izdaje za združevanje izbora in še ene zbirke, zato knjiga kot celota ne more prav zadihati.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Prevedla Aleksandra Rekar; Ljubljana : Sanje, 2019
Čeprav ni nikjer jasno navedeno, je iz kazala razvidno, da pri knjigi Marka Tomaša Želim postati terorist ne gre za eno samo pesniško zbirko, ampak za nekaj združenega gradiva. Uvodnim pesmim sledi izborom Tomaševe poezije med letoma 2002 in 2007 Varanje smrti, nato pa še celotna zbirka Bulvar ljudske revolucije iz leta 2013. Posledica takega mešanja in nenavadne odločitve za paberkovanje pesniških knjig, celo izbora, ter obenem umanjkanja razlage, je zmedena knjiga, ki se premetava na vse strani. To je precejšnja škoda, saj je bil pesnik v slovenščini že precej lepo zastopan in bi se lahko nadaljevalo v enaki maniri.
Sicer pa ni nič čudnega, da je Tomaš uspešen, bran in prepoznaven, saj prinaša nekakšno patino brezkompromisnosti Charlesa Bukowskega. Res je eksploziven pesnik brez dlake na jeziku, a čar njegove poetike je, da mu tudi nežnejši in milejši trenutki niso tuji. Zbirka Želim postati terorist se tako začne pričakovano močno, z naslovnim verzom »Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.« Ko v prvem delu knjige, torej izboru Varanje smrti, sledimo pesmim, ki so nastajale v različnih časovnih obdobjih, vidimo, da je že od začetka usmerjen podobno, da ne uvaja skrajnih novosti in ostaja zvest svojemu pesniškemu jeziku. Nenehno preskakuje od čutnega odnosa k skoraj militantnim verzom, in ta dva pola v njegovi poeziji ustvarjata svojevrstno napetost. Čeprav ob prvem stiku deluje grobo, hitro ugotovimo, da gre bolj za prikrit strah, za strategijo spoprijemanja s travmami, pa tudi za pristen humor, ki zna še tako tragične zgodbe obrniti sebi v prid.
Veliko je namreč aktivističnih, afektiranih pesmi, v katerih naletimo na krute podobe. Čeprav so ob prvem branju najbolj udarne, so včasih preveč na prvo žogo. Tomaš se bolj izkaže takrat, ko uporabi vsaj ščepec ironije. Pomembna je tokrat ljubezen, pisana v odnosu do razpada zveze, obupa in celo smrti. Najbolj šokantna je zagotovo pesem o psu, ki ga subjekt zadavi, ker se sploh ne upira, saj ga brezpogojno obožuje in mu zaupa. Zdi se, da si subjekt po eni strani želi najti tak odnos z ljubljeno osebo, po drugi strani pa se ga boji bolj kot česarkoli, zato deluje samodestruktivno. Je pa na ta račun veliko nežnosti, subjekt svoje dekle ljubeče opazuje, ko spi, sredi noči ji piše ljubezenske pesmi. Pojavi pa se tudi nekaj bolj meditativnih, skoraj škrjančevskih pesmi, ki se ukvarjajo s trenutkom tukaj in zdaj, z uživanjem dneva. Najbolj inventiven pa je, ko piše o sebi, v izboru naletimo tudi na šalamunovsko pesem Marko Tomaš:
»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje […] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / o jebemti, o jebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«
Drugi del knjige, v katerem je zbirka Bulvar ljudske revolucije, je precej medel in začuda bolj razdrobljen kot izbor. Razdeljen je na več delov, ki se skoraj ne povezujejo, še najbolj sta si sorodna prvi in zadnji, ki tematizirata iskanje stika – ali želje nespečneža v malem mestu ali popotnika, ki blodi čez puščavo. Rdeča nit je precej natrgana, en del zbirke je na primer posvečen ruskemu pisatelju Venediktu Jerofejevu, v drugem pa ženski subjekt pripoveduje zgodbo o Poljakinji Agati. Nekatere pesmi so res povsem iz druge zgodbe, potem pa je tu še nesrečna odločitev slovenske izdaje za združevanje izbora in še ene zbirke, zato knjiga kot celota ne more prav zadihati.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov