Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Maribor : Litera, 2019

Naslov romana Lare Paukovič Malomeščani se pomensko natančno ujema z vsebino, oznaki malomeščanstvo pa je avtorica na začetku namenila tudi slovarsko oznako kot nekakšno napotilo v branje. Spraševanje o tem, ali je najprej nastala vsebina knjige ali naslov, je seveda upravičeno, a to je morda le malomeščansko spraševanje. Beseda malomeščanstvo se sicer v besedilu pojavi le enkrat in sicer v dvogovoru na začetku enaindvajsetega poglavja:

„Ah, če vprašate mene, je seks precenjen,“ je rekla Manja. „In ni vreden vseh težav, ki jih prinaša s sabo.

“No, kakšna malomeščanska logika,“ se je zahahljala Saša in mi pomežiknila, ko je videla, da gledam v njeno smer.“

Navedeni dvogovor je eden od mnogih, ki jih razpredajo predvsem ženski liki, ko si pripovedujejo o svojih spolnih doživljajih. Spolnost pa je le ena izmed tem, ki zaposlujejo osrednjo junakinjo, Anjo. Njeno gibanje in razmišljanje sta zamejeni med službo in dolgčasom. Zaposlena je v oglaševalskem podjetju, ki ji nudi dovolj doživljajskega prostora, kjer s svojo večinoma ponarejeno prijaznostjo dokaj uspešno služi denar, da si lahko privošči za svoj družbeni sloj primerne obleke, modne dodatke in druženje ob dražjih pijačah. A to je tudi vse, kar ji služba nudi. Malomeščanka Anja pravzaprav nima kakih posebnih želja po napredovanju v službi, več ji je do prostega časa, popestrenega predvsem z menjavanjem moških. Pusti se zapeljevati, da lahko primerja različne moške in izkušnje z njimi. Pa se ji zgodi Bojan, kitarist, s katerim se zaplete na način, kot se je že z mnogimi pred njim, in začne se nekakšna ljubezenska zgodba, ki temelji predvsem na pričakovanju snidenj in priložnostne spolnosti. Odnos je zanimiv predvsem s stališča, ki ni prav pogosto: temelji namreč predvsem na oddaljevanju, ne pa na zbliževanju. Tak razteg je le še ena od lastnosti malomeščanske srenje, ki se potika po ljubljanskih gostiščih ni prireditvah predvsem v iskanju trenutne zadovoljitve, ki naj prežene čas. Odlično postavljena oseba je tudi čistilka, ki se prav tako imenuje Anja. Vsi in vse se obregnejo ob njo, jo na samem ponižujejo in tako ta čistilka predstavlja vsoto vseh lastnosti, ki jih malomeščanska druščina prezira in s tem preziranjem brez vsakršnega sramu ustoličuje sebe.

Naslovu knjige se tesno prilega tudi pisateljičina pisava, ki ji ustreza izraz plehkost, a to v dobrem oziroma natančnem funkcijskem pomenu. Tako opisi kot pogovori vsebujejo plehke vsakdanjosti, a Lara Paukovič je vse skupaj postavila na tak način, da omogoča tekoče branje, ki sicer ne obeta kakšnih posebnih spoznanj o življenju, a se to niti ne pričakuje. Zadostuje namreč enakomeren tok dogajanj, ki ga zaostri le Anjina nosečnost, pa še ta je postavljena v nekakšno pričakovanje, saj očka Bojan še ne ve, da bo očka. S to napetostjo, ki je pravzaprav edina v celotni pripovedi, se knjiga tudi konča.

V sodobni slovenski pripovedni ustvarjalnosti ni prav veliko del, ki bi zdajšnjost obravnavala s tako neprizanesljivostjo, saj pisanje kljub razmeroma ozkemu izraznemu obzorju nudi suspenzičen učinek. Malomeščanka Anja je namreč povsem osvobojena kakršnegakoli svetovnonazorskega prepričanja, ne vrednoti ne sebe ne okolja, vse jemlje takšno, kot je, in je pravzaprav z vsem zadovoljna.

Obsežno spremno besedo h knjigi je napisala Tonja Jelen in ima dolg naslov: Ko je razmerje prevlade moči nevidno, a z druge strani pretkano in dovršeno. Poznavalsko izpostavlja početje, imenovano zalezovanje in v zvezi s tem zapiše: „Ravno to zalezovanje, t. i. stalkanje, protagonistko ves čas obseda in ji onemogoča, da bi realizirala, kje se v tem razmerju dejansko nahaja.“ V spremni besedi poudarja položaj ženske, ki niha med feminizmom in nihilizmom, a ne zavzame položaja fatalke. Moški rod je pač nekako za zraven.

Lara Paukovič v romanu Malomeščani pretanjena opazuje sodobno družbo, ki postaja nekako vakuumsko zapakirana, se spreneveda, da to ni in da je svetovljanska. S takšnim načinom podajanja pisateljica vzbuja vsaj malce slabe vesti, a ne preveč, da se malomeščanski sveti združbi le ni treba spremeniti.