Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Naslov romana Lare Paukovič Malomeščani se pomensko natančno ujema z vsebino, oznaki malomeščanstvo pa je avtorica na začetku namenila tudi slovarsko oznako kot nekakšno napotilo v branje. Spraševanje o tem, ali je najprej nastala vsebina knjige ali naslov, je seveda upravičeno, a to je morda le malomeščansko spraševanje. Beseda malomeščanstvo se sicer v besedilu pojavi le enkrat in sicer v dvogovoru na začetku enaindvajsetega poglavja:
„Ah, če vprašate mene, je seks precenjen,“ je rekla Manja. „In ni vreden vseh težav, ki jih prinaša s sabo.
“No, kakšna malomeščanska logika,“ se je zahahljala Saša in mi pomežiknila, ko je videla, da gledam v njeno smer.“
Navedeni dvogovor je eden od mnogih, ki jih razpredajo predvsem ženski liki, ko si pripovedujejo o svojih spolnih doživljajih. Spolnost pa je le ena izmed tem, ki zaposlujejo osrednjo junakinjo, Anjo. Njeno gibanje in razmišljanje sta zamejeni med službo in dolgčasom. Zaposlena je v oglaševalskem podjetju, ki ji nudi dovolj doživljajskega prostora, kjer s svojo večinoma ponarejeno prijaznostjo dokaj uspešno služi denar, da si lahko privošči za svoj družbeni sloj primerne obleke, modne dodatke in druženje ob dražjih pijačah. A to je tudi vse, kar ji služba nudi. Malomeščanka Anja pravzaprav nima kakih posebnih želja po napredovanju v službi, več ji je do prostega časa, popestrenega predvsem z menjavanjem moških. Pusti se zapeljevati, da lahko primerja različne moške in izkušnje z njimi. Pa se ji zgodi Bojan, kitarist, s katerim se zaplete na način, kot se je že z mnogimi pred njim, in začne se nekakšna ljubezenska zgodba, ki temelji predvsem na pričakovanju snidenj in priložnostne spolnosti. Odnos je zanimiv predvsem s stališča, ki ni prav pogosto: temelji namreč predvsem na oddaljevanju, ne pa na zbliževanju. Tak razteg je le še ena od lastnosti malomeščanske srenje, ki se potika po ljubljanskih gostiščih ni prireditvah predvsem v iskanju trenutne zadovoljitve, ki naj prežene čas. Odlično postavljena oseba je tudi čistilka, ki se prav tako imenuje Anja. Vsi in vse se obregnejo ob njo, jo na samem ponižujejo in tako ta čistilka predstavlja vsoto vseh lastnosti, ki jih malomeščanska druščina prezira in s tem preziranjem brez vsakršnega sramu ustoličuje sebe.
Naslovu knjige se tesno prilega tudi pisateljičina pisava, ki ji ustreza izraz plehkost, a to v dobrem oziroma natančnem funkcijskem pomenu. Tako opisi kot pogovori vsebujejo plehke vsakdanjosti, a Lara Paukovič je vse skupaj postavila na tak način, da omogoča tekoče branje, ki sicer ne obeta kakšnih posebnih spoznanj o življenju, a se to niti ne pričakuje. Zadostuje namreč enakomeren tok dogajanj, ki ga zaostri le Anjina nosečnost, pa še ta je postavljena v nekakšno pričakovanje, saj očka Bojan še ne ve, da bo očka. S to napetostjo, ki je pravzaprav edina v celotni pripovedi, se knjiga tudi konča.
V sodobni slovenski pripovedni ustvarjalnosti ni prav veliko del, ki bi zdajšnjost obravnavala s tako neprizanesljivostjo, saj pisanje kljub razmeroma ozkemu izraznemu obzorju nudi suspenzičen učinek. Malomeščanka Anja je namreč povsem osvobojena kakršnegakoli svetovnonazorskega prepričanja, ne vrednoti ne sebe ne okolja, vse jemlje takšno, kot je, in je pravzaprav z vsem zadovoljna.
Obsežno spremno besedo h knjigi je napisala Tonja Jelen in ima dolg naslov: Ko je razmerje prevlade moči nevidno, a z druge strani pretkano in dovršeno. Poznavalsko izpostavlja početje, imenovano zalezovanje in v zvezi s tem zapiše: „Ravno to zalezovanje, t. i. stalkanje, protagonistko ves čas obseda in ji onemogoča, da bi realizirala, kje se v tem razmerju dejansko nahaja.“ V spremni besedi poudarja položaj ženske, ki niha med feminizmom in nihilizmom, a ne zavzame položaja fatalke. Moški rod je pač nekako za zraven.
Lara Paukovič v romanu Malomeščani pretanjena opazuje sodobno družbo, ki postaja nekako vakuumsko zapakirana, se spreneveda, da to ni in da je svetovljanska. S takšnim načinom podajanja pisateljica vzbuja vsaj malce slabe vesti, a ne preveč, da se malomeščanski sveti združbi le ni treba spremeniti.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Naslov romana Lare Paukovič Malomeščani se pomensko natančno ujema z vsebino, oznaki malomeščanstvo pa je avtorica na začetku namenila tudi slovarsko oznako kot nekakšno napotilo v branje. Spraševanje o tem, ali je najprej nastala vsebina knjige ali naslov, je seveda upravičeno, a to je morda le malomeščansko spraševanje. Beseda malomeščanstvo se sicer v besedilu pojavi le enkrat in sicer v dvogovoru na začetku enaindvajsetega poglavja:
„Ah, če vprašate mene, je seks precenjen,“ je rekla Manja. „In ni vreden vseh težav, ki jih prinaša s sabo.
“No, kakšna malomeščanska logika,“ se je zahahljala Saša in mi pomežiknila, ko je videla, da gledam v njeno smer.“
Navedeni dvogovor je eden od mnogih, ki jih razpredajo predvsem ženski liki, ko si pripovedujejo o svojih spolnih doživljajih. Spolnost pa je le ena izmed tem, ki zaposlujejo osrednjo junakinjo, Anjo. Njeno gibanje in razmišljanje sta zamejeni med službo in dolgčasom. Zaposlena je v oglaševalskem podjetju, ki ji nudi dovolj doživljajskega prostora, kjer s svojo večinoma ponarejeno prijaznostjo dokaj uspešno služi denar, da si lahko privošči za svoj družbeni sloj primerne obleke, modne dodatke in druženje ob dražjih pijačah. A to je tudi vse, kar ji služba nudi. Malomeščanka Anja pravzaprav nima kakih posebnih želja po napredovanju v službi, več ji je do prostega časa, popestrenega predvsem z menjavanjem moških. Pusti se zapeljevati, da lahko primerja različne moške in izkušnje z njimi. Pa se ji zgodi Bojan, kitarist, s katerim se zaplete na način, kot se je že z mnogimi pred njim, in začne se nekakšna ljubezenska zgodba, ki temelji predvsem na pričakovanju snidenj in priložnostne spolnosti. Odnos je zanimiv predvsem s stališča, ki ni prav pogosto: temelji namreč predvsem na oddaljevanju, ne pa na zbliževanju. Tak razteg je le še ena od lastnosti malomeščanske srenje, ki se potika po ljubljanskih gostiščih ni prireditvah predvsem v iskanju trenutne zadovoljitve, ki naj prežene čas. Odlično postavljena oseba je tudi čistilka, ki se prav tako imenuje Anja. Vsi in vse se obregnejo ob njo, jo na samem ponižujejo in tako ta čistilka predstavlja vsoto vseh lastnosti, ki jih malomeščanska druščina prezira in s tem preziranjem brez vsakršnega sramu ustoličuje sebe.
Naslovu knjige se tesno prilega tudi pisateljičina pisava, ki ji ustreza izraz plehkost, a to v dobrem oziroma natančnem funkcijskem pomenu. Tako opisi kot pogovori vsebujejo plehke vsakdanjosti, a Lara Paukovič je vse skupaj postavila na tak način, da omogoča tekoče branje, ki sicer ne obeta kakšnih posebnih spoznanj o življenju, a se to niti ne pričakuje. Zadostuje namreč enakomeren tok dogajanj, ki ga zaostri le Anjina nosečnost, pa še ta je postavljena v nekakšno pričakovanje, saj očka Bojan še ne ve, da bo očka. S to napetostjo, ki je pravzaprav edina v celotni pripovedi, se knjiga tudi konča.
V sodobni slovenski pripovedni ustvarjalnosti ni prav veliko del, ki bi zdajšnjost obravnavala s tako neprizanesljivostjo, saj pisanje kljub razmeroma ozkemu izraznemu obzorju nudi suspenzičen učinek. Malomeščanka Anja je namreč povsem osvobojena kakršnegakoli svetovnonazorskega prepričanja, ne vrednoti ne sebe ne okolja, vse jemlje takšno, kot je, in je pravzaprav z vsem zadovoljna.
Obsežno spremno besedo h knjigi je napisala Tonja Jelen in ima dolg naslov: Ko je razmerje prevlade moči nevidno, a z druge strani pretkano in dovršeno. Poznavalsko izpostavlja početje, imenovano zalezovanje in v zvezi s tem zapiše: „Ravno to zalezovanje, t. i. stalkanje, protagonistko ves čas obseda in ji onemogoča, da bi realizirala, kje se v tem razmerju dejansko nahaja.“ V spremni besedi poudarja položaj ženske, ki niha med feminizmom in nihilizmom, a ne zavzame položaja fatalke. Moški rod je pač nekako za zraven.
Lara Paukovič v romanu Malomeščani pretanjena opazuje sodobno družbo, ki postaja nekako vakuumsko zapakirana, se spreneveda, da to ni in da je svetovljanska. S takšnim načinom podajanja pisateljica vzbuja vsaj malce slabe vesti, a ne preveč, da se malomeščanski sveti združbi le ni treba spremeniti.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov