Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila.
Slovar slovenskega knjižnega jezika geslo fantazija razlaga kot »prosto kombiniranje misli in predstav« ter kot »predstavo, ki ni osnovana na resničnosti« in prav oba pomena sta zajeta v nadnaravni komično-grozljivi pustolovščini Fantazijski otok, ki je te dni prišla tudi na sporede naših kinematografov. Na čudovitem rajskem otoku sredi morja se kot po naključju znajde pet posameznikov, vsak s svojo travmo, ki mu preprečuje, da bi svoje življenje resnično izživel in vsak s svojo fantazijo, ob pomoči katere naj bi to temačno preteklost končno presegel. Eden si želi vsaj enkrat biti pogumen vojak, druga obžaluje, da ni sprejela prstana od ljubezni svojega življenja, tretjo še vedno preganjajo spomini na zasmehovanje sošolcev v otroštvu in tako naprej. Oddih na čudovitem otoku, kjer se ti izpolni prav vsakršna fantazija, se zdi kot čudovito zdravilo za vse tegobe. A seveda, kar prav nič izvirno pokaže že uvodni prizor filma, stvari niso take, kot se zdijo in pravljica se že zelo hitro sprevrže v nočno moro in bežanje čez drn in strn pred krvi željnimi zasledovalci. Približno hkrati se film sprevrže v nočno moro tudi za gledalca. Kar se je sprva zdelo kot sicer podpovprečna, a čisto gledljiva filmska pustolovščina, ki se ne more prav dobro odločiti, a bi bila raje grozljiva ali smešna, oboje pa ji gre enako slabo, se nekje na tej točki prelomi v popoln kaos brez repa in glave. Zgodba, ki sicer črpa svoj navdih pri istoimenski TV-seriji s konca sedemdesetih let, postane tako nedosledna in polna scenarističnih lukenj, da je ne more rešiti niti izgovor, da je v fantaziji mogoče tudi najbolj nemogoče. Filmsko dogajanje je eno samo brezglavo tekanje, poleg tega gledamo klišejsko obupane grimase vseh protagonistov. Temu primeren je seveda tudi prav ameriško patetičen konec, ki namesto vsaj delne žanrsko predpostavljene katarze prinese zgolj olajšanje, da je filma konec.
Ni naključje, da je Fantazijski otok – režiral ga je Jeff Wadlow – svojo svetovno premiero dočakal prav ob času ameriškega praznika zaljubljencev. Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila. Ljubezen pa je tako in tako največja fantazija.
Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila.
Slovar slovenskega knjižnega jezika geslo fantazija razlaga kot »prosto kombiniranje misli in predstav« ter kot »predstavo, ki ni osnovana na resničnosti« in prav oba pomena sta zajeta v nadnaravni komično-grozljivi pustolovščini Fantazijski otok, ki je te dni prišla tudi na sporede naših kinematografov. Na čudovitem rajskem otoku sredi morja se kot po naključju znajde pet posameznikov, vsak s svojo travmo, ki mu preprečuje, da bi svoje življenje resnično izživel in vsak s svojo fantazijo, ob pomoči katere naj bi to temačno preteklost končno presegel. Eden si želi vsaj enkrat biti pogumen vojak, druga obžaluje, da ni sprejela prstana od ljubezni svojega življenja, tretjo še vedno preganjajo spomini na zasmehovanje sošolcev v otroštvu in tako naprej. Oddih na čudovitem otoku, kjer se ti izpolni prav vsakršna fantazija, se zdi kot čudovito zdravilo za vse tegobe. A seveda, kar prav nič izvirno pokaže že uvodni prizor filma, stvari niso take, kot se zdijo in pravljica se že zelo hitro sprevrže v nočno moro in bežanje čez drn in strn pred krvi željnimi zasledovalci. Približno hkrati se film sprevrže v nočno moro tudi za gledalca. Kar se je sprva zdelo kot sicer podpovprečna, a čisto gledljiva filmska pustolovščina, ki se ne more prav dobro odločiti, a bi bila raje grozljiva ali smešna, oboje pa ji gre enako slabo, se nekje na tej točki prelomi v popoln kaos brez repa in glave. Zgodba, ki sicer črpa svoj navdih pri istoimenski TV-seriji s konca sedemdesetih let, postane tako nedosledna in polna scenarističnih lukenj, da je ne more rešiti niti izgovor, da je v fantaziji mogoče tudi najbolj nemogoče. Filmsko dogajanje je eno samo brezglavo tekanje, poleg tega gledamo klišejsko obupane grimase vseh protagonistov. Temu primeren je seveda tudi prav ameriško patetičen konec, ki namesto vsaj delne žanrsko predpostavljene katarze prinese zgolj olajšanje, da je filma konec.
Ni naključje, da je Fantazijski otok – režiral ga je Jeff Wadlow – svojo svetovno premiero dočakal prav ob času ameriškega praznika zaljubljencev. Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila. Ljubezen pa je tako in tako največja fantazija.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov