Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila.
Slovar slovenskega knjižnega jezika geslo fantazija razlaga kot »prosto kombiniranje misli in predstav« ter kot »predstavo, ki ni osnovana na resničnosti« in prav oba pomena sta zajeta v nadnaravni komično-grozljivi pustolovščini Fantazijski otok, ki je te dni prišla tudi na sporede naših kinematografov. Na čudovitem rajskem otoku sredi morja se kot po naključju znajde pet posameznikov, vsak s svojo travmo, ki mu preprečuje, da bi svoje življenje resnično izživel in vsak s svojo fantazijo, ob pomoči katere naj bi to temačno preteklost končno presegel. Eden si želi vsaj enkrat biti pogumen vojak, druga obžaluje, da ni sprejela prstana od ljubezni svojega življenja, tretjo še vedno preganjajo spomini na zasmehovanje sošolcev v otroštvu in tako naprej. Oddih na čudovitem otoku, kjer se ti izpolni prav vsakršna fantazija, se zdi kot čudovito zdravilo za vse tegobe. A seveda, kar prav nič izvirno pokaže že uvodni prizor filma, stvari niso take, kot se zdijo in pravljica se že zelo hitro sprevrže v nočno moro in bežanje čez drn in strn pred krvi željnimi zasledovalci. Približno hkrati se film sprevrže v nočno moro tudi za gledalca. Kar se je sprva zdelo kot sicer podpovprečna, a čisto gledljiva filmska pustolovščina, ki se ne more prav dobro odločiti, a bi bila raje grozljiva ali smešna, oboje pa ji gre enako slabo, se nekje na tej točki prelomi v popoln kaos brez repa in glave. Zgodba, ki sicer črpa svoj navdih pri istoimenski TV-seriji s konca sedemdesetih let, postane tako nedosledna in polna scenarističnih lukenj, da je ne more rešiti niti izgovor, da je v fantaziji mogoče tudi najbolj nemogoče. Filmsko dogajanje je eno samo brezglavo tekanje, poleg tega gledamo klišejsko obupane grimase vseh protagonistov. Temu primeren je seveda tudi prav ameriško patetičen konec, ki namesto vsaj delne žanrsko predpostavljene katarze prinese zgolj olajšanje, da je filma konec.
Ni naključje, da je Fantazijski otok – režiral ga je Jeff Wadlow – svojo svetovno premiero dočakal prav ob času ameriškega praznika zaljubljencev. Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila. Ljubezen pa je tako in tako največja fantazija.
Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila.
Slovar slovenskega knjižnega jezika geslo fantazija razlaga kot »prosto kombiniranje misli in predstav« ter kot »predstavo, ki ni osnovana na resničnosti« in prav oba pomena sta zajeta v nadnaravni komično-grozljivi pustolovščini Fantazijski otok, ki je te dni prišla tudi na sporede naših kinematografov. Na čudovitem rajskem otoku sredi morja se kot po naključju znajde pet posameznikov, vsak s svojo travmo, ki mu preprečuje, da bi svoje življenje resnično izživel in vsak s svojo fantazijo, ob pomoči katere naj bi to temačno preteklost končno presegel. Eden si želi vsaj enkrat biti pogumen vojak, druga obžaluje, da ni sprejela prstana od ljubezni svojega življenja, tretjo še vedno preganjajo spomini na zasmehovanje sošolcev v otroštvu in tako naprej. Oddih na čudovitem otoku, kjer se ti izpolni prav vsakršna fantazija, se zdi kot čudovito zdravilo za vse tegobe. A seveda, kar prav nič izvirno pokaže že uvodni prizor filma, stvari niso take, kot se zdijo in pravljica se že zelo hitro sprevrže v nočno moro in bežanje čez drn in strn pred krvi željnimi zasledovalci. Približno hkrati se film sprevrže v nočno moro tudi za gledalca. Kar se je sprva zdelo kot sicer podpovprečna, a čisto gledljiva filmska pustolovščina, ki se ne more prav dobro odločiti, a bi bila raje grozljiva ali smešna, oboje pa ji gre enako slabo, se nekje na tej točki prelomi v popoln kaos brez repa in glave. Zgodba, ki sicer črpa svoj navdih pri istoimenski TV-seriji s konca sedemdesetih let, postane tako nedosledna in polna scenarističnih lukenj, da je ne more rešiti niti izgovor, da je v fantaziji mogoče tudi najbolj nemogoče. Filmsko dogajanje je eno samo brezglavo tekanje, poleg tega gledamo klišejsko obupane grimase vseh protagonistov. Temu primeren je seveda tudi prav ameriško patetičen konec, ki namesto vsaj delne žanrsko predpostavljene katarze prinese zgolj olajšanje, da je filma konec.
Ni naključje, da je Fantazijski otok – režiral ga je Jeff Wadlow – svojo svetovno premiero dočakal prav ob času ameriškega praznika zaljubljencev. Ko potegnemo črto pod vso scenaristično zmešnjavo, kot glavni vzrok za krvoločno dogajanje namreč odkrijemo čisto pravo pravcato ljubezensko zgodbo, ki se je pač nekoliko izjalovila. Ljubezen pa je tako in tako največja fantazija.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov