Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

04.05.2020

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Vstop v najnovejši roman Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi, je energičen in že kar hlastav. Začne se namreč s pismom, ki ga glavna junakinja Ariana Firsen naslavlja na Cankarjevo založbo, ker se ji zdi, da je to edina možnost, da bi kdo prebral njeno zgodbo. Že takoj na začetku izvemo, da je nekoga umorila, prav tako navrže večino ključnih motivov, ki se pojavljajo v romanu, kot sta srebrna žlica in nov tatu, a šele kasneje izvemo, kaj točno je njihov pomen. Ta neizogibnost in ujetost, ki ju v pismu izraža protagonistka, je nastavek za ozračje vsega romana, ki se dogaja v zakotnih Privežicah. Sam sprožilec dogajanja je precej klasičen – 25-letna Ariana se vrne v rojstni kraj, kjer je odraščala ob zlobni mačuhi, kot sama imenuje svojo teto Kristo, saj hoče še zadnjič poskusiti izvedeti resnico o materi, za katero ne verjame, da je res umrla. To poskuša na več načinov, na primer z obiski babice Rozalije, ki že dvajset let živi v norhavsu oziroma v psihiatrični bolnišnici. Kar je pri romanu najbolj fascinantno, je način, kako kraj Privežice dobi lastno osebnost in se iz dogajalnega prostora spremeni v glavnega akterja. V tem pogledu vzpostavlja dialog z mestecem Derry Stephena Kinga, ki ga najbolje spoznamo v romanu Tisto. Oba kraja sta namreč zatohla, polna predsodkov, nasilja in hinavščine, in oba avtorja pokažeta, kako se neka skupnost ob izgubi vrednot in moralnega kompasa hitro pogrezne v brezno zla.

Tisto, kar dela Privežice še posebej zlovešče, pa ni zloglasni norhavs na vrhu hriba, ampak misteriozni krajevni običaj, ki ga mesto vsako leto prireja že 350 let in vključuje krajevni simbol, znamenite gajžule. Ker se le postopno razkriva, kakšne so in kakšen je njihov namen, so še toliko bolj preteče in verjetno ni naključje, da poimenovanje spominja na pogovorno besedo za vislice – gavge. Ker smo v literaturi srečali že kra precej smrtonosnih naprav, najbolj znano v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, dobro vemo, da tudi gajžule ne morejo pomeniti nič dobrega. In res so namenjene temu, da se vanje vpne norce iz norhavsa, potem pa se jih vrti, dokler se ne spametujejo. V sodobnem času, ko se zgodba dogaja, se gajžule sicer vrti le simbolno, a Arianin uvid, ko nekoč v šoli nariše načrt Privežic in jih cele postavi v velikanske gajžule, je poveden. V kraju, ki ga vodi skorumpirana županja, ni nedolžnih ljudi, v nekem trenutku komentira Ariana. Tudi zato je upravičena raba res grobega jezika, ki kar kipi od kletvic in psovk, saj so krajani tako še bolj avtentični in dokončno izgubljeni v lastni dušni temini.

To absurdno »blaginjo« zamaje prihod tujke, s katero Suzana Tratnik vnese zdravorazumski pogled od zunaj in postavi ogledalo krajanom. V Privežice namreč pripotuje Rava, ki raziskuje značilnosti kraja za turistično poročilo. Ariana tako dobi dodaten impulz, da se je za nekaj vredno boriti, in njuna ljubezen postane ozek pramen svetlobe, ki pa je tako nežen in nedolžen, da do konca trepetamo zanj. Ariana tako poleg mamine knjige premen I-Ching, s katero si pomaga pri vseh odločitvah in jo vodijo skozi življenje, dobi še enega zaupnika. Skozi roman se pričakovano najbolj razvije Ariana, za katero se izkaže, da je v njeni metodi veliko manj norosti, kot deluje na prvi pogled, škoda pa je, da so neizkoriščeni nekateri stranski liki. Sploh o Ravi bi želeli izvedeti še več, saj se navezanost nanjo zgodi predvsem zaradi njenega odnosa z Ariano. Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.

Čeprav roman Suzane Tratnik ni zasnovan kronološko, vse teži k prelomnemu dogodku, ob katerem se bodo razjasnili Arianini motivi, zato dogajanju ni nikoli težko slediti. Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja. Prva polovica romana se še malenkost lovi, v drugi polovici pa se začnejo razjasnjevati simboli in vse skupaj se vedno bolj povezuje in postaja logično, kot je za Suzano Tratnik značilno, dokler ne privede do vrhunca. Tu avtorica pokaže vso svojo veščino, a ker je ključni prizor res dolg in podrobno opisan, v njem pa ne manjka nasilja vseh vrst, postane proti koncu že grotesken. To je po eni strani tudi njen namen, a se res nevarno približa meji, do katere lahko bralec grozovitosti še sprejema, preden se mu zazdijo skrajno uničujoče in ga samo še dodatno ranijo, namesto da bi služile svojemu namenu. Je pa s koncem res še dodatno poudarjeno prekletstvo majhnega zakotnega kraja, ki spodbuja čredno miselnost, ta pa lahko v najradikalnejši obliki vodi v prav tako zlo, kot se dogaja v Privežicah. Na tej točki je treba izpostaviti tudi demonizirano podobo psihiatrične bolnišnice, ki pa ni taka zaradi predsodkov avtorice, temveč zaradi miselnosti prebivalcev, ki na zaprte gledajo s sovražnimi ali pomilujočimi, nikoli pa z zares človeškimi očmi. Prav tako gledajo tudi na lezbični odnos med Ariano in Ravo, kar ni nič presenetljivega, a je še dodatno pomensko polje, na katerem Suzana Tratnik pokaže, da bo družba, ki ni sposobna empatije, na koncu strpala v prisilni jopič samo sebe in se dokončno sesula.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

04.05.2020

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Vstop v najnovejši roman Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi, je energičen in že kar hlastav. Začne se namreč s pismom, ki ga glavna junakinja Ariana Firsen naslavlja na Cankarjevo založbo, ker se ji zdi, da je to edina možnost, da bi kdo prebral njeno zgodbo. Že takoj na začetku izvemo, da je nekoga umorila, prav tako navrže večino ključnih motivov, ki se pojavljajo v romanu, kot sta srebrna žlica in nov tatu, a šele kasneje izvemo, kaj točno je njihov pomen. Ta neizogibnost in ujetost, ki ju v pismu izraža protagonistka, je nastavek za ozračje vsega romana, ki se dogaja v zakotnih Privežicah. Sam sprožilec dogajanja je precej klasičen – 25-letna Ariana se vrne v rojstni kraj, kjer je odraščala ob zlobni mačuhi, kot sama imenuje svojo teto Kristo, saj hoče še zadnjič poskusiti izvedeti resnico o materi, za katero ne verjame, da je res umrla. To poskuša na več načinov, na primer z obiski babice Rozalije, ki že dvajset let živi v norhavsu oziroma v psihiatrični bolnišnici. Kar je pri romanu najbolj fascinantno, je način, kako kraj Privežice dobi lastno osebnost in se iz dogajalnega prostora spremeni v glavnega akterja. V tem pogledu vzpostavlja dialog z mestecem Derry Stephena Kinga, ki ga najbolje spoznamo v romanu Tisto. Oba kraja sta namreč zatohla, polna predsodkov, nasilja in hinavščine, in oba avtorja pokažeta, kako se neka skupnost ob izgubi vrednot in moralnega kompasa hitro pogrezne v brezno zla.

Tisto, kar dela Privežice še posebej zlovešče, pa ni zloglasni norhavs na vrhu hriba, ampak misteriozni krajevni običaj, ki ga mesto vsako leto prireja že 350 let in vključuje krajevni simbol, znamenite gajžule. Ker se le postopno razkriva, kakšne so in kakšen je njihov namen, so še toliko bolj preteče in verjetno ni naključje, da poimenovanje spominja na pogovorno besedo za vislice – gavge. Ker smo v literaturi srečali že kra precej smrtonosnih naprav, najbolj znano v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, dobro vemo, da tudi gajžule ne morejo pomeniti nič dobrega. In res so namenjene temu, da se vanje vpne norce iz norhavsa, potem pa se jih vrti, dokler se ne spametujejo. V sodobnem času, ko se zgodba dogaja, se gajžule sicer vrti le simbolno, a Arianin uvid, ko nekoč v šoli nariše načrt Privežic in jih cele postavi v velikanske gajžule, je poveden. V kraju, ki ga vodi skorumpirana županja, ni nedolžnih ljudi, v nekem trenutku komentira Ariana. Tudi zato je upravičena raba res grobega jezika, ki kar kipi od kletvic in psovk, saj so krajani tako še bolj avtentični in dokončno izgubljeni v lastni dušni temini.

To absurdno »blaginjo« zamaje prihod tujke, s katero Suzana Tratnik vnese zdravorazumski pogled od zunaj in postavi ogledalo krajanom. V Privežice namreč pripotuje Rava, ki raziskuje značilnosti kraja za turistično poročilo. Ariana tako dobi dodaten impulz, da se je za nekaj vredno boriti, in njuna ljubezen postane ozek pramen svetlobe, ki pa je tako nežen in nedolžen, da do konca trepetamo zanj. Ariana tako poleg mamine knjige premen I-Ching, s katero si pomaga pri vseh odločitvah in jo vodijo skozi življenje, dobi še enega zaupnika. Skozi roman se pričakovano najbolj razvije Ariana, za katero se izkaže, da je v njeni metodi veliko manj norosti, kot deluje na prvi pogled, škoda pa je, da so neizkoriščeni nekateri stranski liki. Sploh o Ravi bi želeli izvedeti še več, saj se navezanost nanjo zgodi predvsem zaradi njenega odnosa z Ariano. Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.

Čeprav roman Suzane Tratnik ni zasnovan kronološko, vse teži k prelomnemu dogodku, ob katerem se bodo razjasnili Arianini motivi, zato dogajanju ni nikoli težko slediti. Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja. Prva polovica romana se še malenkost lovi, v drugi polovici pa se začnejo razjasnjevati simboli in vse skupaj se vedno bolj povezuje in postaja logično, kot je za Suzano Tratnik značilno, dokler ne privede do vrhunca. Tu avtorica pokaže vso svojo veščino, a ker je ključni prizor res dolg in podrobno opisan, v njem pa ne manjka nasilja vseh vrst, postane proti koncu že grotesken. To je po eni strani tudi njen namen, a se res nevarno približa meji, do katere lahko bralec grozovitosti še sprejema, preden se mu zazdijo skrajno uničujoče in ga samo še dodatno ranijo, namesto da bi služile svojemu namenu. Je pa s koncem res še dodatno poudarjeno prekletstvo majhnega zakotnega kraja, ki spodbuja čredno miselnost, ta pa lahko v najradikalnejši obliki vodi v prav tako zlo, kot se dogaja v Privežicah. Na tej točki je treba izpostaviti tudi demonizirano podobo psihiatrične bolnišnice, ki pa ni taka zaradi predsodkov avtorice, temveč zaradi miselnosti prebivalcev, ki na zaprte gledajo s sovražnimi ali pomilujočimi, nikoli pa z zares človeškimi očmi. Prav tako gledajo tudi na lezbični odnos med Ariano in Ravo, kar ni nič presenetljivega, a je še dodatno pomensko polje, na katerem Suzana Tratnik pokaže, da bo družba, ki ni sposobna empatije, na koncu strpala v prisilni jopič samo sebe in se dokončno sesula.


08.07.2022

Lux eterna

Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


Stran 37 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov