Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Vstop v najnovejši roman Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi, je energičen in že kar hlastav. Začne se namreč s pismom, ki ga glavna junakinja Ariana Firsen naslavlja na Cankarjevo založbo, ker se ji zdi, da je to edina možnost, da bi kdo prebral njeno zgodbo. Že takoj na začetku izvemo, da je nekoga umorila, prav tako navrže večino ključnih motivov, ki se pojavljajo v romanu, kot sta srebrna žlica in nov tatu, a šele kasneje izvemo, kaj točno je njihov pomen. Ta neizogibnost in ujetost, ki ju v pismu izraža protagonistka, je nastavek za ozračje vsega romana, ki se dogaja v zakotnih Privežicah. Sam sprožilec dogajanja je precej klasičen – 25-letna Ariana se vrne v rojstni kraj, kjer je odraščala ob zlobni mačuhi, kot sama imenuje svojo teto Kristo, saj hoče še zadnjič poskusiti izvedeti resnico o materi, za katero ne verjame, da je res umrla. To poskuša na več načinov, na primer z obiski babice Rozalije, ki že dvajset let živi v norhavsu oziroma v psihiatrični bolnišnici. Kar je pri romanu najbolj fascinantno, je način, kako kraj Privežice dobi lastno osebnost in se iz dogajalnega prostora spremeni v glavnega akterja. V tem pogledu vzpostavlja dialog z mestecem Derry Stephena Kinga, ki ga najbolje spoznamo v romanu Tisto. Oba kraja sta namreč zatohla, polna predsodkov, nasilja in hinavščine, in oba avtorja pokažeta, kako se neka skupnost ob izgubi vrednot in moralnega kompasa hitro pogrezne v brezno zla.

Tisto, kar dela Privežice še posebej zlovešče, pa ni zloglasni norhavs na vrhu hriba, ampak misteriozni krajevni običaj, ki ga mesto vsako leto prireja že 350 let in vključuje krajevni simbol, znamenite gajžule. Ker se le postopno razkriva, kakšne so in kakšen je njihov namen, so še toliko bolj preteče in verjetno ni naključje, da poimenovanje spominja na pogovorno besedo za vislice – gavge. Ker smo v literaturi srečali že kra precej smrtonosnih naprav, najbolj znano v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, dobro vemo, da tudi gajžule ne morejo pomeniti nič dobrega. In res so namenjene temu, da se vanje vpne norce iz norhavsa, potem pa se jih vrti, dokler se ne spametujejo. V sodobnem času, ko se zgodba dogaja, se gajžule sicer vrti le simbolno, a Arianin uvid, ko nekoč v šoli nariše načrt Privežic in jih cele postavi v velikanske gajžule, je poveden. V kraju, ki ga vodi skorumpirana županja, ni nedolžnih ljudi, v nekem trenutku komentira Ariana. Tudi zato je upravičena raba res grobega jezika, ki kar kipi od kletvic in psovk, saj so krajani tako še bolj avtentični in dokončno izgubljeni v lastni dušni temini.

To absurdno »blaginjo« zamaje prihod tujke, s katero Suzana Tratnik vnese zdravorazumski pogled od zunaj in postavi ogledalo krajanom. V Privežice namreč pripotuje Rava, ki raziskuje značilnosti kraja za turistično poročilo. Ariana tako dobi dodaten impulz, da se je za nekaj vredno boriti, in njuna ljubezen postane ozek pramen svetlobe, ki pa je tako nežen in nedolžen, da do konca trepetamo zanj. Ariana tako poleg mamine knjige premen I-Ching, s katero si pomaga pri vseh odločitvah in jo vodijo skozi življenje, dobi še enega zaupnika. Skozi roman se pričakovano najbolj razvije Ariana, za katero se izkaže, da je v njeni metodi veliko manj norosti, kot deluje na prvi pogled, škoda pa je, da so neizkoriščeni nekateri stranski liki. Sploh o Ravi bi želeli izvedeti še več, saj se navezanost nanjo zgodi predvsem zaradi njenega odnosa z Ariano. Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.

Čeprav roman Suzane Tratnik ni zasnovan kronološko, vse teži k prelomnemu dogodku, ob katerem se bodo razjasnili Arianini motivi, zato dogajanju ni nikoli težko slediti. Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja. Prva polovica romana se še malenkost lovi, v drugi polovici pa se začnejo razjasnjevati simboli in vse skupaj se vedno bolj povezuje in postaja logično, kot je za Suzano Tratnik značilno, dokler ne privede do vrhunca. Tu avtorica pokaže vso svojo veščino, a ker je ključni prizor res dolg in podrobno opisan, v njem pa ne manjka nasilja vseh vrst, postane proti koncu že grotesken. To je po eni strani tudi njen namen, a se res nevarno približa meji, do katere lahko bralec grozovitosti še sprejema, preden se mu zazdijo skrajno uničujoče in ga samo še dodatno ranijo, namesto da bi služile svojemu namenu. Je pa s koncem res še dodatno poudarjeno prekletstvo majhnega zakotnega kraja, ki spodbuja čredno miselnost, ta pa lahko v najradikalnejši obliki vodi v prav tako zlo, kot se dogaja v Privežicah. Na tej točki je treba izpostaviti tudi demonizirano podobo psihiatrične bolnišnice, ki pa ni taka zaradi predsodkov avtorice, temveč zaradi miselnosti prebivalcev, ki na zaprte gledajo s sovražnimi ali pomilujočimi, nikoli pa z zares človeškimi očmi. Prav tako gledajo tudi na lezbični odnos med Ariano in Ravo, kar ni nič presenetljivega, a je še dodatno pomensko polje, na katerem Suzana Tratnik pokaže, da bo družba, ki ni sposobna empatije, na koncu strpala v prisilni jopič samo sebe in se dokončno sesula.