Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

04.05.2020

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Vstop v najnovejši roman Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi, je energičen in že kar hlastav. Začne se namreč s pismom, ki ga glavna junakinja Ariana Firsen naslavlja na Cankarjevo založbo, ker se ji zdi, da je to edina možnost, da bi kdo prebral njeno zgodbo. Že takoj na začetku izvemo, da je nekoga umorila, prav tako navrže večino ključnih motivov, ki se pojavljajo v romanu, kot sta srebrna žlica in nov tatu, a šele kasneje izvemo, kaj točno je njihov pomen. Ta neizogibnost in ujetost, ki ju v pismu izraža protagonistka, je nastavek za ozračje vsega romana, ki se dogaja v zakotnih Privežicah. Sam sprožilec dogajanja je precej klasičen – 25-letna Ariana se vrne v rojstni kraj, kjer je odraščala ob zlobni mačuhi, kot sama imenuje svojo teto Kristo, saj hoče še zadnjič poskusiti izvedeti resnico o materi, za katero ne verjame, da je res umrla. To poskuša na več načinov, na primer z obiski babice Rozalije, ki že dvajset let živi v norhavsu oziroma v psihiatrični bolnišnici. Kar je pri romanu najbolj fascinantno, je način, kako kraj Privežice dobi lastno osebnost in se iz dogajalnega prostora spremeni v glavnega akterja. V tem pogledu vzpostavlja dialog z mestecem Derry Stephena Kinga, ki ga najbolje spoznamo v romanu Tisto. Oba kraja sta namreč zatohla, polna predsodkov, nasilja in hinavščine, in oba avtorja pokažeta, kako se neka skupnost ob izgubi vrednot in moralnega kompasa hitro pogrezne v brezno zla.

Tisto, kar dela Privežice še posebej zlovešče, pa ni zloglasni norhavs na vrhu hriba, ampak misteriozni krajevni običaj, ki ga mesto vsako leto prireja že 350 let in vključuje krajevni simbol, znamenite gajžule. Ker se le postopno razkriva, kakšne so in kakšen je njihov namen, so še toliko bolj preteče in verjetno ni naključje, da poimenovanje spominja na pogovorno besedo za vislice – gavge. Ker smo v literaturi srečali že kra precej smrtonosnih naprav, najbolj znano v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, dobro vemo, da tudi gajžule ne morejo pomeniti nič dobrega. In res so namenjene temu, da se vanje vpne norce iz norhavsa, potem pa se jih vrti, dokler se ne spametujejo. V sodobnem času, ko se zgodba dogaja, se gajžule sicer vrti le simbolno, a Arianin uvid, ko nekoč v šoli nariše načrt Privežic in jih cele postavi v velikanske gajžule, je poveden. V kraju, ki ga vodi skorumpirana županja, ni nedolžnih ljudi, v nekem trenutku komentira Ariana. Tudi zato je upravičena raba res grobega jezika, ki kar kipi od kletvic in psovk, saj so krajani tako še bolj avtentični in dokončno izgubljeni v lastni dušni temini.

To absurdno »blaginjo« zamaje prihod tujke, s katero Suzana Tratnik vnese zdravorazumski pogled od zunaj in postavi ogledalo krajanom. V Privežice namreč pripotuje Rava, ki raziskuje značilnosti kraja za turistično poročilo. Ariana tako dobi dodaten impulz, da se je za nekaj vredno boriti, in njuna ljubezen postane ozek pramen svetlobe, ki pa je tako nežen in nedolžen, da do konca trepetamo zanj. Ariana tako poleg mamine knjige premen I-Ching, s katero si pomaga pri vseh odločitvah in jo vodijo skozi življenje, dobi še enega zaupnika. Skozi roman se pričakovano najbolj razvije Ariana, za katero se izkaže, da je v njeni metodi veliko manj norosti, kot deluje na prvi pogled, škoda pa je, da so neizkoriščeni nekateri stranski liki. Sploh o Ravi bi želeli izvedeti še več, saj se navezanost nanjo zgodi predvsem zaradi njenega odnosa z Ariano. Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.

Čeprav roman Suzane Tratnik ni zasnovan kronološko, vse teži k prelomnemu dogodku, ob katerem se bodo razjasnili Arianini motivi, zato dogajanju ni nikoli težko slediti. Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja. Prva polovica romana se še malenkost lovi, v drugi polovici pa se začnejo razjasnjevati simboli in vse skupaj se vedno bolj povezuje in postaja logično, kot je za Suzano Tratnik značilno, dokler ne privede do vrhunca. Tu avtorica pokaže vso svojo veščino, a ker je ključni prizor res dolg in podrobno opisan, v njem pa ne manjka nasilja vseh vrst, postane proti koncu že grotesken. To je po eni strani tudi njen namen, a se res nevarno približa meji, do katere lahko bralec grozovitosti še sprejema, preden se mu zazdijo skrajno uničujoče in ga samo še dodatno ranijo, namesto da bi služile svojemu namenu. Je pa s koncem res še dodatno poudarjeno prekletstvo majhnega zakotnega kraja, ki spodbuja čredno miselnost, ta pa lahko v najradikalnejši obliki vodi v prav tako zlo, kot se dogaja v Privežicah. Na tej točki je treba izpostaviti tudi demonizirano podobo psihiatrične bolnišnice, ki pa ni taka zaradi predsodkov avtorice, temveč zaradi miselnosti prebivalcev, ki na zaprte gledajo s sovražnimi ali pomilujočimi, nikoli pa z zares človeškimi očmi. Prav tako gledajo tudi na lezbični odnos med Ariano in Ravo, kar ni nič presenetljivega, a je še dodatno pomensko polje, na katerem Suzana Tratnik pokaže, da bo družba, ki ni sposobna empatije, na koncu strpala v prisilni jopič samo sebe in se dokončno sesula.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

04.05.2020

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Vstop v najnovejši roman Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi, je energičen in že kar hlastav. Začne se namreč s pismom, ki ga glavna junakinja Ariana Firsen naslavlja na Cankarjevo založbo, ker se ji zdi, da je to edina možnost, da bi kdo prebral njeno zgodbo. Že takoj na začetku izvemo, da je nekoga umorila, prav tako navrže večino ključnih motivov, ki se pojavljajo v romanu, kot sta srebrna žlica in nov tatu, a šele kasneje izvemo, kaj točno je njihov pomen. Ta neizogibnost in ujetost, ki ju v pismu izraža protagonistka, je nastavek za ozračje vsega romana, ki se dogaja v zakotnih Privežicah. Sam sprožilec dogajanja je precej klasičen – 25-letna Ariana se vrne v rojstni kraj, kjer je odraščala ob zlobni mačuhi, kot sama imenuje svojo teto Kristo, saj hoče še zadnjič poskusiti izvedeti resnico o materi, za katero ne verjame, da je res umrla. To poskuša na več načinov, na primer z obiski babice Rozalije, ki že dvajset let živi v norhavsu oziroma v psihiatrični bolnišnici. Kar je pri romanu najbolj fascinantno, je način, kako kraj Privežice dobi lastno osebnost in se iz dogajalnega prostora spremeni v glavnega akterja. V tem pogledu vzpostavlja dialog z mestecem Derry Stephena Kinga, ki ga najbolje spoznamo v romanu Tisto. Oba kraja sta namreč zatohla, polna predsodkov, nasilja in hinavščine, in oba avtorja pokažeta, kako se neka skupnost ob izgubi vrednot in moralnega kompasa hitro pogrezne v brezno zla.

Tisto, kar dela Privežice še posebej zlovešče, pa ni zloglasni norhavs na vrhu hriba, ampak misteriozni krajevni običaj, ki ga mesto vsako leto prireja že 350 let in vključuje krajevni simbol, znamenite gajžule. Ker se le postopno razkriva, kakšne so in kakšen je njihov namen, so še toliko bolj preteče in verjetno ni naključje, da poimenovanje spominja na pogovorno besedo za vislice – gavge. Ker smo v literaturi srečali že kra precej smrtonosnih naprav, najbolj znano v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, dobro vemo, da tudi gajžule ne morejo pomeniti nič dobrega. In res so namenjene temu, da se vanje vpne norce iz norhavsa, potem pa se jih vrti, dokler se ne spametujejo. V sodobnem času, ko se zgodba dogaja, se gajžule sicer vrti le simbolno, a Arianin uvid, ko nekoč v šoli nariše načrt Privežic in jih cele postavi v velikanske gajžule, je poveden. V kraju, ki ga vodi skorumpirana županja, ni nedolžnih ljudi, v nekem trenutku komentira Ariana. Tudi zato je upravičena raba res grobega jezika, ki kar kipi od kletvic in psovk, saj so krajani tako še bolj avtentični in dokončno izgubljeni v lastni dušni temini.

To absurdno »blaginjo« zamaje prihod tujke, s katero Suzana Tratnik vnese zdravorazumski pogled od zunaj in postavi ogledalo krajanom. V Privežice namreč pripotuje Rava, ki raziskuje značilnosti kraja za turistično poročilo. Ariana tako dobi dodaten impulz, da se je za nekaj vredno boriti, in njuna ljubezen postane ozek pramen svetlobe, ki pa je tako nežen in nedolžen, da do konca trepetamo zanj. Ariana tako poleg mamine knjige premen I-Ching, s katero si pomaga pri vseh odločitvah in jo vodijo skozi življenje, dobi še enega zaupnika. Skozi roman se pričakovano najbolj razvije Ariana, za katero se izkaže, da je v njeni metodi veliko manj norosti, kot deluje na prvi pogled, škoda pa je, da so neizkoriščeni nekateri stranski liki. Sploh o Ravi bi želeli izvedeti še več, saj se navezanost nanjo zgodi predvsem zaradi njenega odnosa z Ariano. Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.

Čeprav roman Suzane Tratnik ni zasnovan kronološko, vse teži k prelomnemu dogodku, ob katerem se bodo razjasnili Arianini motivi, zato dogajanju ni nikoli težko slediti. Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja. Prva polovica romana se še malenkost lovi, v drugi polovici pa se začnejo razjasnjevati simboli in vse skupaj se vedno bolj povezuje in postaja logično, kot je za Suzano Tratnik značilno, dokler ne privede do vrhunca. Tu avtorica pokaže vso svojo veščino, a ker je ključni prizor res dolg in podrobno opisan, v njem pa ne manjka nasilja vseh vrst, postane proti koncu že grotesken. To je po eni strani tudi njen namen, a se res nevarno približa meji, do katere lahko bralec grozovitosti še sprejema, preden se mu zazdijo skrajno uničujoče in ga samo še dodatno ranijo, namesto da bi služile svojemu namenu. Je pa s koncem res še dodatno poudarjeno prekletstvo majhnega zakotnega kraja, ki spodbuja čredno miselnost, ta pa lahko v najradikalnejši obliki vodi v prav tako zlo, kot se dogaja v Privežicah. Na tej točki je treba izpostaviti tudi demonizirano podobo psihiatrične bolnišnice, ki pa ni taka zaradi predsodkov avtorice, temveč zaradi miselnosti prebivalcev, ki na zaprte gledajo s sovražnimi ali pomilujočimi, nikoli pa z zares človeškimi očmi. Prav tako gledajo tudi na lezbični odnos med Ariano in Ravo, kar ni nič presenetljivega, a je še dodatno pomensko polje, na katerem Suzana Tratnik pokaže, da bo družba, ki ni sposobna empatije, na koncu strpala v prisilni jopič samo sebe in se dokončno sesula.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 44 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov