Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

04.05.2020

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Vstop v najnovejši roman Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi, je energičen in že kar hlastav. Začne se namreč s pismom, ki ga glavna junakinja Ariana Firsen naslavlja na Cankarjevo založbo, ker se ji zdi, da je to edina možnost, da bi kdo prebral njeno zgodbo. Že takoj na začetku izvemo, da je nekoga umorila, prav tako navrže večino ključnih motivov, ki se pojavljajo v romanu, kot sta srebrna žlica in nov tatu, a šele kasneje izvemo, kaj točno je njihov pomen. Ta neizogibnost in ujetost, ki ju v pismu izraža protagonistka, je nastavek za ozračje vsega romana, ki se dogaja v zakotnih Privežicah. Sam sprožilec dogajanja je precej klasičen – 25-letna Ariana se vrne v rojstni kraj, kjer je odraščala ob zlobni mačuhi, kot sama imenuje svojo teto Kristo, saj hoče še zadnjič poskusiti izvedeti resnico o materi, za katero ne verjame, da je res umrla. To poskuša na več načinov, na primer z obiski babice Rozalije, ki že dvajset let živi v norhavsu oziroma v psihiatrični bolnišnici. Kar je pri romanu najbolj fascinantno, je način, kako kraj Privežice dobi lastno osebnost in se iz dogajalnega prostora spremeni v glavnega akterja. V tem pogledu vzpostavlja dialog z mestecem Derry Stephena Kinga, ki ga najbolje spoznamo v romanu Tisto. Oba kraja sta namreč zatohla, polna predsodkov, nasilja in hinavščine, in oba avtorja pokažeta, kako se neka skupnost ob izgubi vrednot in moralnega kompasa hitro pogrezne v brezno zla.

Tisto, kar dela Privežice še posebej zlovešče, pa ni zloglasni norhavs na vrhu hriba, ampak misteriozni krajevni običaj, ki ga mesto vsako leto prireja že 350 let in vključuje krajevni simbol, znamenite gajžule. Ker se le postopno razkriva, kakšne so in kakšen je njihov namen, so še toliko bolj preteče in verjetno ni naključje, da poimenovanje spominja na pogovorno besedo za vislice – gavge. Ker smo v literaturi srečali že kra precej smrtonosnih naprav, najbolj znano v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, dobro vemo, da tudi gajžule ne morejo pomeniti nič dobrega. In res so namenjene temu, da se vanje vpne norce iz norhavsa, potem pa se jih vrti, dokler se ne spametujejo. V sodobnem času, ko se zgodba dogaja, se gajžule sicer vrti le simbolno, a Arianin uvid, ko nekoč v šoli nariše načrt Privežic in jih cele postavi v velikanske gajžule, je poveden. V kraju, ki ga vodi skorumpirana županja, ni nedolžnih ljudi, v nekem trenutku komentira Ariana. Tudi zato je upravičena raba res grobega jezika, ki kar kipi od kletvic in psovk, saj so krajani tako še bolj avtentični in dokončno izgubljeni v lastni dušni temini.

To absurdno »blaginjo« zamaje prihod tujke, s katero Suzana Tratnik vnese zdravorazumski pogled od zunaj in postavi ogledalo krajanom. V Privežice namreč pripotuje Rava, ki raziskuje značilnosti kraja za turistično poročilo. Ariana tako dobi dodaten impulz, da se je za nekaj vredno boriti, in njuna ljubezen postane ozek pramen svetlobe, ki pa je tako nežen in nedolžen, da do konca trepetamo zanj. Ariana tako poleg mamine knjige premen I-Ching, s katero si pomaga pri vseh odločitvah in jo vodijo skozi življenje, dobi še enega zaupnika. Skozi roman se pričakovano najbolj razvije Ariana, za katero se izkaže, da je v njeni metodi veliko manj norosti, kot deluje na prvi pogled, škoda pa je, da so neizkoriščeni nekateri stranski liki. Sploh o Ravi bi želeli izvedeti še več, saj se navezanost nanjo zgodi predvsem zaradi njenega odnosa z Ariano. Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.

Čeprav roman Suzane Tratnik ni zasnovan kronološko, vse teži k prelomnemu dogodku, ob katerem se bodo razjasnili Arianini motivi, zato dogajanju ni nikoli težko slediti. Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja. Prva polovica romana se še malenkost lovi, v drugi polovici pa se začnejo razjasnjevati simboli in vse skupaj se vedno bolj povezuje in postaja logično, kot je za Suzano Tratnik značilno, dokler ne privede do vrhunca. Tu avtorica pokaže vso svojo veščino, a ker je ključni prizor res dolg in podrobno opisan, v njem pa ne manjka nasilja vseh vrst, postane proti koncu že grotesken. To je po eni strani tudi njen namen, a se res nevarno približa meji, do katere lahko bralec grozovitosti še sprejema, preden se mu zazdijo skrajno uničujoče in ga samo še dodatno ranijo, namesto da bi služile svojemu namenu. Je pa s koncem res še dodatno poudarjeno prekletstvo majhnega zakotnega kraja, ki spodbuja čredno miselnost, ta pa lahko v najradikalnejši obliki vodi v prav tako zlo, kot se dogaja v Privežicah. Na tej točki je treba izpostaviti tudi demonizirano podobo psihiatrične bolnišnice, ki pa ni taka zaradi predsodkov avtorice, temveč zaradi miselnosti prebivalcev, ki na zaprte gledajo s sovražnimi ali pomilujočimi, nikoli pa z zares človeškimi očmi. Prav tako gledajo tudi na lezbični odnos med Ariano in Ravo, kar ni nič presenetljivega, a je še dodatno pomensko polje, na katerem Suzana Tratnik pokaže, da bo družba, ki ni sposobna empatije, na koncu strpala v prisilni jopič samo sebe in se dokončno sesula.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

04.05.2020

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Vstop v najnovejši roman Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi, je energičen in že kar hlastav. Začne se namreč s pismom, ki ga glavna junakinja Ariana Firsen naslavlja na Cankarjevo založbo, ker se ji zdi, da je to edina možnost, da bi kdo prebral njeno zgodbo. Že takoj na začetku izvemo, da je nekoga umorila, prav tako navrže večino ključnih motivov, ki se pojavljajo v romanu, kot sta srebrna žlica in nov tatu, a šele kasneje izvemo, kaj točno je njihov pomen. Ta neizogibnost in ujetost, ki ju v pismu izraža protagonistka, je nastavek za ozračje vsega romana, ki se dogaja v zakotnih Privežicah. Sam sprožilec dogajanja je precej klasičen – 25-letna Ariana se vrne v rojstni kraj, kjer je odraščala ob zlobni mačuhi, kot sama imenuje svojo teto Kristo, saj hoče še zadnjič poskusiti izvedeti resnico o materi, za katero ne verjame, da je res umrla. To poskuša na več načinov, na primer z obiski babice Rozalije, ki že dvajset let živi v norhavsu oziroma v psihiatrični bolnišnici. Kar je pri romanu najbolj fascinantno, je način, kako kraj Privežice dobi lastno osebnost in se iz dogajalnega prostora spremeni v glavnega akterja. V tem pogledu vzpostavlja dialog z mestecem Derry Stephena Kinga, ki ga najbolje spoznamo v romanu Tisto. Oba kraja sta namreč zatohla, polna predsodkov, nasilja in hinavščine, in oba avtorja pokažeta, kako se neka skupnost ob izgubi vrednot in moralnega kompasa hitro pogrezne v brezno zla.

Tisto, kar dela Privežice še posebej zlovešče, pa ni zloglasni norhavs na vrhu hriba, ampak misteriozni krajevni običaj, ki ga mesto vsako leto prireja že 350 let in vključuje krajevni simbol, znamenite gajžule. Ker se le postopno razkriva, kakšne so in kakšen je njihov namen, so še toliko bolj preteče in verjetno ni naključje, da poimenovanje spominja na pogovorno besedo za vislice – gavge. Ker smo v literaturi srečali že kra precej smrtonosnih naprav, najbolj znano v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, dobro vemo, da tudi gajžule ne morejo pomeniti nič dobrega. In res so namenjene temu, da se vanje vpne norce iz norhavsa, potem pa se jih vrti, dokler se ne spametujejo. V sodobnem času, ko se zgodba dogaja, se gajžule sicer vrti le simbolno, a Arianin uvid, ko nekoč v šoli nariše načrt Privežic in jih cele postavi v velikanske gajžule, je poveden. V kraju, ki ga vodi skorumpirana županja, ni nedolžnih ljudi, v nekem trenutku komentira Ariana. Tudi zato je upravičena raba res grobega jezika, ki kar kipi od kletvic in psovk, saj so krajani tako še bolj avtentični in dokončno izgubljeni v lastni dušni temini.

To absurdno »blaginjo« zamaje prihod tujke, s katero Suzana Tratnik vnese zdravorazumski pogled od zunaj in postavi ogledalo krajanom. V Privežice namreč pripotuje Rava, ki raziskuje značilnosti kraja za turistično poročilo. Ariana tako dobi dodaten impulz, da se je za nekaj vredno boriti, in njuna ljubezen postane ozek pramen svetlobe, ki pa je tako nežen in nedolžen, da do konca trepetamo zanj. Ariana tako poleg mamine knjige premen I-Ching, s katero si pomaga pri vseh odločitvah in jo vodijo skozi življenje, dobi še enega zaupnika. Skozi roman se pričakovano najbolj razvije Ariana, za katero se izkaže, da je v njeni metodi veliko manj norosti, kot deluje na prvi pogled, škoda pa je, da so neizkoriščeni nekateri stranski liki. Sploh o Ravi bi želeli izvedeti še več, saj se navezanost nanjo zgodi predvsem zaradi njenega odnosa z Ariano. Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.

Čeprav roman Suzane Tratnik ni zasnovan kronološko, vse teži k prelomnemu dogodku, ob katerem se bodo razjasnili Arianini motivi, zato dogajanju ni nikoli težko slediti. Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja. Prva polovica romana se še malenkost lovi, v drugi polovici pa se začnejo razjasnjevati simboli in vse skupaj se vedno bolj povezuje in postaja logično, kot je za Suzano Tratnik značilno, dokler ne privede do vrhunca. Tu avtorica pokaže vso svojo veščino, a ker je ključni prizor res dolg in podrobno opisan, v njem pa ne manjka nasilja vseh vrst, postane proti koncu že grotesken. To je po eni strani tudi njen namen, a se res nevarno približa meji, do katere lahko bralec grozovitosti še sprejema, preden se mu zazdijo skrajno uničujoče in ga samo še dodatno ranijo, namesto da bi služile svojemu namenu. Je pa s koncem res še dodatno poudarjeno prekletstvo majhnega zakotnega kraja, ki spodbuja čredno miselnost, ta pa lahko v najradikalnejši obliki vodi v prav tako zlo, kot se dogaja v Privežicah. Na tej točki je treba izpostaviti tudi demonizirano podobo psihiatrične bolnišnice, ki pa ni taka zaradi predsodkov avtorice, temveč zaradi miselnosti prebivalcev, ki na zaprte gledajo s sovražnimi ali pomilujočimi, nikoli pa z zares človeškimi očmi. Prav tako gledajo tudi na lezbični odnos med Ariano in Ravo, kar ni nič presenetljivega, a je še dodatno pomensko polje, na katerem Suzana Tratnik pokaže, da bo družba, ki ni sposobna empatije, na koncu strpala v prisilni jopič samo sebe in se dokončno sesula.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


Stran 39 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov