»Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«

Avdiovizualno ustvarjanje Wesa Andersona je hvaležno izhodišče za razmišljanje o razmerju med stilom, vsebino in avtorstvom, in bi ga lahko imeli zaradi navzkrižne referenčnosti ter neoprijemljive zmesi vplivov in posvetil za enega od najbolj vzorčnih in mednarodno uspešnih predstavnikov filmskega postmodernizma. Njegov režijski dotik je razviden iz vsakega dela, ne glede na format ali naročnika, značilna zanj sta igrivost in ironija v splošnem pristopu na eni strani ter izjemna dodelanost podrobnosti in neke vrste vizualna strogost pri mizanscenskih rešitvah na drugi strani. V tem smislu bi lahko imeli Wesa Andersona za nekakšnega bolj otročjega Kubricka, pri čemer ta oznaka ni mišljena nujno slabšalno … Podobno vznemirljiva je pri Andersonu notranja napetost, ki zadeva vsebino: splošno gledano so njegovi filmi blage komedije, ki pa so vse prežete z resnimi temami frustracij odraščanja, nedelujočih družin, zasebnih nevroz ter družbenih patologij. S tem, ko k sodelovanju vedno znova povabi iste igralce in se tudi liki ponavljajo, poleg tega pa ima zelo samosvoje in izjemno dodelane scenografije, ustvarja vase zaprte svetove. Ti nudijo oazo varnosti in filmskega eskapizma, čeprav bi pri njegovih likih hkrati težko govorili o sijočih srečnih ljudeh.

Kinodvor je te dni izpostavil dva njegova kratka filma, ki ju lahko najdemo na spletnih povezavah oziroma portalih kot je YouTube, in sicer igrani miniaturki Hotel Chevalier iz leta 2007 ter Castello Cavalcanti iz leta 2013. Prvi se vsebinsko in smiselno močno navezuje na celovečerni igrani film Darjeeling ekspres iz istega leta in je bil ponekod prikazovan kot njegov predfilm oziroma sestavni del, drugi pa je pravzaprav reklama za Prado, pri čemer bi sam opozoril še na en njegov posrečen promocijski kratki film za isto modno podjetje, in sicer za parfum Candy.

Hotel Chevalier je minimalistična meditacija o toksičnem razmerju, ki se odvrti v skoraj realnem času večinoma na enem samem prostoru in je pravzaprav izvrstno vizualizirana kratka zgodba, ki se kot taka, torej kot namig na literarno formo, znajde tudi pozneje v celovečercu. Pri filmu bi sam opozoril na dve za Andersona značilni potezi: na natančno domišljeno in pravzaprav uniformno barvno paleto, ki jo spretno prilagaja vsakemu filmu posebej, in pa na pomen filmske topologije. Že če pogledamo naslove njegovih celovečercev lahko opazimo, kakšno težo daje posameznim prostorom: zdi se, da so prizorišča pri njem samostojni junaki, oziroma da pri svojih pripovedih pravzaprav izhaja iz topologije … Isto velja za njegov kratki film Castello Cavalcanti, kar je seveda ime italijanske vasi, v kateri se zgodi prometna nesreča vozniku dirkalnika, ki si z imenom vasice deli svoj priimek. In čeprav zveni vse skupaj kot šala, pozoren ogled detajlov pokaže, da je za vsem skupaj morda vendarle skrito tisto »nekaj več«, kar je temeljna draž njegove ustvarjalnosti.

Skupaj z omenjenimi kratkimi filmi bi si veljalo ogledati vsaj še Andersonovo reklamo za kreditno kartico American Express z naslovom My Life. My Card iz leta 2006, v kateri nastopa spet na eni sami lokaciji kar sam kot režiser z obljubo, da bo v nekaj minutah pojasnil vse o naravi svojega dela. Seveda v zmesi kratkega filma in reklame prav toliko pove kot prikrije, in prav ta stalna mistifikacija, ko hkrati vemo, da smo v varnih avtorskih rokah in nas kot gledalce vseeno zanimajo nove različice istega, je ključni del njegovega šarma. Ali kot je lepo rekel Orson Welles, še eden od njegovih vzornikov: »Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«