Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kratki filmi Wesa Andersona

08.05.2020


»Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«

Avdiovizualno ustvarjanje Wesa Andersona je hvaležno izhodišče za razmišljanje o razmerju med stilom, vsebino in avtorstvom, in bi ga lahko imeli zaradi navzkrižne referenčnosti ter neoprijemljive zmesi vplivov in posvetil za enega od najbolj vzorčnih in mednarodno uspešnih predstavnikov filmskega postmodernizma. Njegov režijski dotik je razviden iz vsakega dela, ne glede na format ali naročnika, značilna zanj sta igrivost in ironija v splošnem pristopu na eni strani ter izjemna dodelanost podrobnosti in neke vrste vizualna strogost pri mizanscenskih rešitvah na drugi strani. V tem smislu bi lahko imeli Wesa Andersona za nekakšnega bolj otročjega Kubricka, pri čemer ta oznaka ni mišljena nujno slabšalno … Podobno vznemirljiva je pri Andersonu notranja napetost, ki zadeva vsebino: splošno gledano so njegovi filmi blage komedije, ki pa so vse prežete z resnimi temami frustracij odraščanja, nedelujočih družin, zasebnih nevroz ter družbenih patologij. S tem, ko k sodelovanju vedno znova povabi iste igralce in se tudi liki ponavljajo, poleg tega pa ima zelo samosvoje in izjemno dodelane scenografije, ustvarja vase zaprte svetove. Ti nudijo oazo varnosti in filmskega eskapizma, čeprav bi pri njegovih likih hkrati težko govorili o sijočih srečnih ljudeh.

Kinodvor je te dni izpostavil dva njegova kratka filma, ki ju lahko najdemo na spletnih povezavah oziroma portalih kot je YouTube, in sicer igrani miniaturki Hotel Chevalier iz leta 2007 ter Castello Cavalcanti iz leta 2013. Prvi se vsebinsko in smiselno močno navezuje na celovečerni igrani film Darjeeling ekspres iz istega leta in je bil ponekod prikazovan kot njegov predfilm oziroma sestavni del, drugi pa je pravzaprav reklama za Prado, pri čemer bi sam opozoril še na en njegov posrečen promocijski kratki film za isto modno podjetje, in sicer za parfum Candy.

Hotel Chevalier je minimalistična meditacija o toksičnem razmerju, ki se odvrti v skoraj realnem času večinoma na enem samem prostoru in je pravzaprav izvrstno vizualizirana kratka zgodba, ki se kot taka, torej kot namig na literarno formo, znajde tudi pozneje v celovečercu. Pri filmu bi sam opozoril na dve za Andersona značilni potezi: na natančno domišljeno in pravzaprav uniformno barvno paleto, ki jo spretno prilagaja vsakemu filmu posebej, in pa na pomen filmske topologije. Že če pogledamo naslove njegovih celovečercev lahko opazimo, kakšno težo daje posameznim prostorom: zdi se, da so prizorišča pri njem samostojni junaki, oziroma da pri svojih pripovedih pravzaprav izhaja iz topologije … Isto velja za njegov kratki film Castello Cavalcanti, kar je seveda ime italijanske vasi, v kateri se zgodi prometna nesreča vozniku dirkalnika, ki si z imenom vasice deli svoj priimek. In čeprav zveni vse skupaj kot šala, pozoren ogled detajlov pokaže, da je za vsem skupaj morda vendarle skrito tisto »nekaj več«, kar je temeljna draž njegove ustvarjalnosti.

Skupaj z omenjenimi kratkimi filmi bi si veljalo ogledati vsaj še Andersonovo reklamo za kreditno kartico American Express z naslovom My Life. My Card iz leta 2006, v kateri nastopa spet na eni sami lokaciji kar sam kot režiser z obljubo, da bo v nekaj minutah pojasnil vse o naravi svojega dela. Seveda v zmesi kratkega filma in reklame prav toliko pove kot prikrije, in prav ta stalna mistifikacija, ko hkrati vemo, da smo v varnih avtorskih rokah in nas kot gledalce vseeno zanimajo nove različice istega, je ključni del njegovega šarma. Ali kot je lepo rekel Orson Welles, še eden od njegovih vzornikov: »Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kratki filmi Wesa Andersona

08.05.2020


»Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«

Avdiovizualno ustvarjanje Wesa Andersona je hvaležno izhodišče za razmišljanje o razmerju med stilom, vsebino in avtorstvom, in bi ga lahko imeli zaradi navzkrižne referenčnosti ter neoprijemljive zmesi vplivov in posvetil za enega od najbolj vzorčnih in mednarodno uspešnih predstavnikov filmskega postmodernizma. Njegov režijski dotik je razviden iz vsakega dela, ne glede na format ali naročnika, značilna zanj sta igrivost in ironija v splošnem pristopu na eni strani ter izjemna dodelanost podrobnosti in neke vrste vizualna strogost pri mizanscenskih rešitvah na drugi strani. V tem smislu bi lahko imeli Wesa Andersona za nekakšnega bolj otročjega Kubricka, pri čemer ta oznaka ni mišljena nujno slabšalno … Podobno vznemirljiva je pri Andersonu notranja napetost, ki zadeva vsebino: splošno gledano so njegovi filmi blage komedije, ki pa so vse prežete z resnimi temami frustracij odraščanja, nedelujočih družin, zasebnih nevroz ter družbenih patologij. S tem, ko k sodelovanju vedno znova povabi iste igralce in se tudi liki ponavljajo, poleg tega pa ima zelo samosvoje in izjemno dodelane scenografije, ustvarja vase zaprte svetove. Ti nudijo oazo varnosti in filmskega eskapizma, čeprav bi pri njegovih likih hkrati težko govorili o sijočih srečnih ljudeh.

Kinodvor je te dni izpostavil dva njegova kratka filma, ki ju lahko najdemo na spletnih povezavah oziroma portalih kot je YouTube, in sicer igrani miniaturki Hotel Chevalier iz leta 2007 ter Castello Cavalcanti iz leta 2013. Prvi se vsebinsko in smiselno močno navezuje na celovečerni igrani film Darjeeling ekspres iz istega leta in je bil ponekod prikazovan kot njegov predfilm oziroma sestavni del, drugi pa je pravzaprav reklama za Prado, pri čemer bi sam opozoril še na en njegov posrečen promocijski kratki film za isto modno podjetje, in sicer za parfum Candy.

Hotel Chevalier je minimalistična meditacija o toksičnem razmerju, ki se odvrti v skoraj realnem času večinoma na enem samem prostoru in je pravzaprav izvrstno vizualizirana kratka zgodba, ki se kot taka, torej kot namig na literarno formo, znajde tudi pozneje v celovečercu. Pri filmu bi sam opozoril na dve za Andersona značilni potezi: na natančno domišljeno in pravzaprav uniformno barvno paleto, ki jo spretno prilagaja vsakemu filmu posebej, in pa na pomen filmske topologije. Že če pogledamo naslove njegovih celovečercev lahko opazimo, kakšno težo daje posameznim prostorom: zdi se, da so prizorišča pri njem samostojni junaki, oziroma da pri svojih pripovedih pravzaprav izhaja iz topologije … Isto velja za njegov kratki film Castello Cavalcanti, kar je seveda ime italijanske vasi, v kateri se zgodi prometna nesreča vozniku dirkalnika, ki si z imenom vasice deli svoj priimek. In čeprav zveni vse skupaj kot šala, pozoren ogled detajlov pokaže, da je za vsem skupaj morda vendarle skrito tisto »nekaj več«, kar je temeljna draž njegove ustvarjalnosti.

Skupaj z omenjenimi kratkimi filmi bi si veljalo ogledati vsaj še Andersonovo reklamo za kreditno kartico American Express z naslovom My Life. My Card iz leta 2006, v kateri nastopa spet na eni sami lokaciji kar sam kot režiser z obljubo, da bo v nekaj minutah pojasnil vse o naravi svojega dela. Seveda v zmesi kratkega filma in reklame prav toliko pove kot prikrije, in prav ta stalna mistifikacija, ko hkrati vemo, da smo v varnih avtorskih rokah in nas kot gledalce vseeno zanimajo nove različice istega, je ključni del njegovega šarma. Ali kot je lepo rekel Orson Welles, še eden od njegovih vzornikov: »Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


Stran 46 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov