Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kratki filmi Wesa Andersona

08.05.2020


»Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«

Avdiovizualno ustvarjanje Wesa Andersona je hvaležno izhodišče za razmišljanje o razmerju med stilom, vsebino in avtorstvom, in bi ga lahko imeli zaradi navzkrižne referenčnosti ter neoprijemljive zmesi vplivov in posvetil za enega od najbolj vzorčnih in mednarodno uspešnih predstavnikov filmskega postmodernizma. Njegov režijski dotik je razviden iz vsakega dela, ne glede na format ali naročnika, značilna zanj sta igrivost in ironija v splošnem pristopu na eni strani ter izjemna dodelanost podrobnosti in neke vrste vizualna strogost pri mizanscenskih rešitvah na drugi strani. V tem smislu bi lahko imeli Wesa Andersona za nekakšnega bolj otročjega Kubricka, pri čemer ta oznaka ni mišljena nujno slabšalno … Podobno vznemirljiva je pri Andersonu notranja napetost, ki zadeva vsebino: splošno gledano so njegovi filmi blage komedije, ki pa so vse prežete z resnimi temami frustracij odraščanja, nedelujočih družin, zasebnih nevroz ter družbenih patologij. S tem, ko k sodelovanju vedno znova povabi iste igralce in se tudi liki ponavljajo, poleg tega pa ima zelo samosvoje in izjemno dodelane scenografije, ustvarja vase zaprte svetove. Ti nudijo oazo varnosti in filmskega eskapizma, čeprav bi pri njegovih likih hkrati težko govorili o sijočih srečnih ljudeh.

Kinodvor je te dni izpostavil dva njegova kratka filma, ki ju lahko najdemo na spletnih povezavah oziroma portalih kot je YouTube, in sicer igrani miniaturki Hotel Chevalier iz leta 2007 ter Castello Cavalcanti iz leta 2013. Prvi se vsebinsko in smiselno močno navezuje na celovečerni igrani film Darjeeling ekspres iz istega leta in je bil ponekod prikazovan kot njegov predfilm oziroma sestavni del, drugi pa je pravzaprav reklama za Prado, pri čemer bi sam opozoril še na en njegov posrečen promocijski kratki film za isto modno podjetje, in sicer za parfum Candy.

Hotel Chevalier je minimalistična meditacija o toksičnem razmerju, ki se odvrti v skoraj realnem času večinoma na enem samem prostoru in je pravzaprav izvrstno vizualizirana kratka zgodba, ki se kot taka, torej kot namig na literarno formo, znajde tudi pozneje v celovečercu. Pri filmu bi sam opozoril na dve za Andersona značilni potezi: na natančno domišljeno in pravzaprav uniformno barvno paleto, ki jo spretno prilagaja vsakemu filmu posebej, in pa na pomen filmske topologije. Že če pogledamo naslove njegovih celovečercev lahko opazimo, kakšno težo daje posameznim prostorom: zdi se, da so prizorišča pri njem samostojni junaki, oziroma da pri svojih pripovedih pravzaprav izhaja iz topologije … Isto velja za njegov kratki film Castello Cavalcanti, kar je seveda ime italijanske vasi, v kateri se zgodi prometna nesreča vozniku dirkalnika, ki si z imenom vasice deli svoj priimek. In čeprav zveni vse skupaj kot šala, pozoren ogled detajlov pokaže, da je za vsem skupaj morda vendarle skrito tisto »nekaj več«, kar je temeljna draž njegove ustvarjalnosti.

Skupaj z omenjenimi kratkimi filmi bi si veljalo ogledati vsaj še Andersonovo reklamo za kreditno kartico American Express z naslovom My Life. My Card iz leta 2006, v kateri nastopa spet na eni sami lokaciji kar sam kot režiser z obljubo, da bo v nekaj minutah pojasnil vse o naravi svojega dela. Seveda v zmesi kratkega filma in reklame prav toliko pove kot prikrije, in prav ta stalna mistifikacija, ko hkrati vemo, da smo v varnih avtorskih rokah in nas kot gledalce vseeno zanimajo nove različice istega, je ključni del njegovega šarma. Ali kot je lepo rekel Orson Welles, še eden od njegovih vzornikov: »Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kratki filmi Wesa Andersona

08.05.2020


»Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«

Avdiovizualno ustvarjanje Wesa Andersona je hvaležno izhodišče za razmišljanje o razmerju med stilom, vsebino in avtorstvom, in bi ga lahko imeli zaradi navzkrižne referenčnosti ter neoprijemljive zmesi vplivov in posvetil za enega od najbolj vzorčnih in mednarodno uspešnih predstavnikov filmskega postmodernizma. Njegov režijski dotik je razviden iz vsakega dela, ne glede na format ali naročnika, značilna zanj sta igrivost in ironija v splošnem pristopu na eni strani ter izjemna dodelanost podrobnosti in neke vrste vizualna strogost pri mizanscenskih rešitvah na drugi strani. V tem smislu bi lahko imeli Wesa Andersona za nekakšnega bolj otročjega Kubricka, pri čemer ta oznaka ni mišljena nujno slabšalno … Podobno vznemirljiva je pri Andersonu notranja napetost, ki zadeva vsebino: splošno gledano so njegovi filmi blage komedije, ki pa so vse prežete z resnimi temami frustracij odraščanja, nedelujočih družin, zasebnih nevroz ter družbenih patologij. S tem, ko k sodelovanju vedno znova povabi iste igralce in se tudi liki ponavljajo, poleg tega pa ima zelo samosvoje in izjemno dodelane scenografije, ustvarja vase zaprte svetove. Ti nudijo oazo varnosti in filmskega eskapizma, čeprav bi pri njegovih likih hkrati težko govorili o sijočih srečnih ljudeh.

Kinodvor je te dni izpostavil dva njegova kratka filma, ki ju lahko najdemo na spletnih povezavah oziroma portalih kot je YouTube, in sicer igrani miniaturki Hotel Chevalier iz leta 2007 ter Castello Cavalcanti iz leta 2013. Prvi se vsebinsko in smiselno močno navezuje na celovečerni igrani film Darjeeling ekspres iz istega leta in je bil ponekod prikazovan kot njegov predfilm oziroma sestavni del, drugi pa je pravzaprav reklama za Prado, pri čemer bi sam opozoril še na en njegov posrečen promocijski kratki film za isto modno podjetje, in sicer za parfum Candy.

Hotel Chevalier je minimalistična meditacija o toksičnem razmerju, ki se odvrti v skoraj realnem času večinoma na enem samem prostoru in je pravzaprav izvrstno vizualizirana kratka zgodba, ki se kot taka, torej kot namig na literarno formo, znajde tudi pozneje v celovečercu. Pri filmu bi sam opozoril na dve za Andersona značilni potezi: na natančno domišljeno in pravzaprav uniformno barvno paleto, ki jo spretno prilagaja vsakemu filmu posebej, in pa na pomen filmske topologije. Že če pogledamo naslove njegovih celovečercev lahko opazimo, kakšno težo daje posameznim prostorom: zdi se, da so prizorišča pri njem samostojni junaki, oziroma da pri svojih pripovedih pravzaprav izhaja iz topologije … Isto velja za njegov kratki film Castello Cavalcanti, kar je seveda ime italijanske vasi, v kateri se zgodi prometna nesreča vozniku dirkalnika, ki si z imenom vasice deli svoj priimek. In čeprav zveni vse skupaj kot šala, pozoren ogled detajlov pokaže, da je za vsem skupaj morda vendarle skrito tisto »nekaj več«, kar je temeljna draž njegove ustvarjalnosti.

Skupaj z omenjenimi kratkimi filmi bi si veljalo ogledati vsaj še Andersonovo reklamo za kreditno kartico American Express z naslovom My Life. My Card iz leta 2006, v kateri nastopa spet na eni sami lokaciji kar sam kot režiser z obljubo, da bo v nekaj minutah pojasnil vse o naravi svojega dela. Seveda v zmesi kratkega filma in reklame prav toliko pove kot prikrije, in prav ta stalna mistifikacija, ko hkrati vemo, da smo v varnih avtorskih rokah in nas kot gledalce vseeno zanimajo nove različice istega, je ključni del njegovega šarma. Ali kot je lepo rekel Orson Welles, še eden od njegovih vzornikov: »Stil je, da veš kdo si, kaj hočeš in da te ne briga za druge.«


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov