Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere: Jure Franko

prevedel Samo Kuščer; Tržič : Učila, 2019

Jared Diamond, profesor geografije na Kalifornijski univerzi, je v zadnjih dveh desetletjih postal superzvezdnik poljudnoznanstvene literature. Do zdaj je pod to oznako napisal šest precej odmevnih knjig, med katerimi izstopa Puške, bacili in jeklo iz leta 1997 (slovenski prevod je bil objavljen leta 2008), s katero je zaslovel po vsem svetu in zanjo prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado. Diamonda v branje priporoča Yuval Noah Harari, na morju ga bere Bill Gates, Janis Varufakis ga v delu Kratka zgodovina kapitalizma navaja kot pomembno referenco, njegovo ime se pojavlja tudi na seznamih najvplivnejši intelektualcev na svetu. Kot se za poljudnoznanstvene knjige spodobi, je za njegovo pisanje značilno izčiščeno, jasno podajanje snovi. Bolj kot na primer na filozofske analize stavi na pripovedovanje; v tem je dober in zato se njegove knjige bere hitro, tekoče. Še ena pomembna lastnosti njegovega pisanja je – kar nikakor ni novost v humanistiki – prepletanje različnih področij, pri njem to sega od zgodovine do geografije. Prav slednji namenja pomembno mesto in pomen. Tako je poanta knjige Puške, bacili in jeklo, kot je v njej na kratko strnil avtor, »da so se družbe na različnih celinah razvijale različno zaradi razlik v okoljih teh celin, ne pa zaradi razlik v človeški biologiji«.

Knjiga Pretres : prelomne točke držav v krizi je nadaljevanje Diamondovih prejšnjih del, predvsem razmišljanja, da je preteklost del sedanjosti in da se iz preteklosti lahko marsikaj naučimo. Vendar je Diamondova tematska zastavitev tokrat neposredno povezana z njegovo osebno zgodbo, natančneje, z osebno krizo. Diamond namreč sooča svojo osebno krizo iz študijskih let, ki jo je doživel v Angliji, s krizami v šestih državah, s katerimi je bil bolj ali manj povezan, in jih dobro pozna ter jih je večkrat obiskal. Te države so: Finska, Japonska, Čile, Indonezija, Nemčija in Avstralija. Vse krize, razne tiste na Japonskem, ki se je zgodila v 19. stoletju, so iz 20. stoletja. Diamond je določil ducat dejavnikov, povezanih z izidom osebnih kriz, in jih prenesel na razumevanje kriz na državni ravni. Priznava, da države niso posamezniki, pa vendar, kot piše, »posameznikovi mehanizmi za obvladovanje krize niso ločeni od kulture države in skupnosti, v kateri je posameznik odraščal in kjer živi«. Ob koncu dela avtor širi razmišljanje na grozečo svetovno krizo, ki bi jo lahko povzročile »eksplozije jedrskih bomb, globalne podnebne spremembe, globalno izčrpavanje surovin in globalna neenakost življenjskega standarda«. Z današnjega koronavirusnega zornega kota je posebej zanimivo, da bi drugi seznam groženj razširili na recimo »nove nalezljive bolezni«. Če na kratko strnemo Diamondovo misel, pridemo do ugotovitve, da prelomne točke silijo posameznika ali države v snovanje novih metod obvladovanja in te mu oziroma ji pomagajo iz krize.

Na koncu knjige avtor sam priznava, da bi bila potrebna bolj rigorozna kvantitativna analiza vsega, o čemer piše. In v tem je problem: Diamond zgolj zaznava krize držav in globalne probleme, se o vsem tem sprašuje ter vse to le pospravi v tekočo zgodovinsko pripoved. V njej se občasno pojavi celo kakšna napaka: avtor na primer že na začetku navede napačno letnico izglasovanja odhoda Britanije iz Evropske unije, kar se je zgodilo leta 2016, in ne 2017, kot piše Diamond. Glede na naslov Pretres zmoti tudi kratek doseg misli v knjigi: avtor ne posveča nobenega temeljnega razmisleka možnim spremembam družbenih razmerij. Če hočemo družbene in politične spremembe, bo treba o teh na novo premisliti. Če kaj, bo prav to eno glavnih vprašanj v prihodnosti, in to predvsem v okviru razmišljanj o prej omenjenih globalnih problemih, ki jih je Diamond sicer dobro detektiral.