Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2020

Monografija Poslušajte štimo mojo Marije Klobčar, višje znanstvene sodelavke Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, predvsem raziskovalke ljudskega pesništva in delovanja potujočih pevcev in drugih pesemskih ustvarjalcev, prvič v tolikšnem obsegu osvetljuje njihovo delovanje in pomen na Slovenskem. Pojavu sledi od najstarejših srednjeveških virov do našega časa. Novost v primerjavi z dosedanjimi obravnavami te teme je predvsem avtoričino prepričanje, da je vitezom, kot so bili Žovneški, Gornjegrajski in gospod Ostrovrški, že v 13. in 14. stoletju mogoče pripisati, da so slovenščino na tedanji razvojni stopnji poznali in v nekaterih svojih stvaritvah tudi upoštevali in uporabljali.

Avtorica tudi meni, da je najvidnejša slovenska zgodovinska pesem Pegam in Lambergar bistveno starejša, kot je veljalo doslej. V pesmi je namreč mogoče prepoznati obračun, ki je sledil spopadu med obrambo Rudolfa Habsburškega in Otokarjem II. Přemislom leta 1278. Dolgoletno raziskovalno delo, poudarja, jo je kljub pomanjkanju virov pripeljalo do vrste novih spoznanj, ki se nanašajo »na različna obdobja in na različne družbene skupine potujočih pevcev, od nosilcev viteške kulture, ki razkrivajo vlogo slovenskega jezika v srednjem veku, do sejmarskih pevcev in prosjakov, pojasnjujejo pa tudi vlogo letakov po iznajdbi tiska in prehajanje obveščanja na druge medije«.

V 18. in 19. stoletju je ljudska pesniška in pripovedna ustvarjalnost z zapisovanjem in  prepisovanjem pa tudi s pomočjo časopisja doživela velik razmah. Avtorica posebej opozarja na pesnike, ki jih je vodila želja po ustvarjanju, mednje pa so sodili »umetniško nadarjeni godci oziroma igrci, na Koroškem imenovani bukovniki. V tem okolju pa je bil tudi prostor za ustvarjanje tistih posameznikov, ki so željo po prostosti izražali s pesmimi o svobodnih popotnikih. Med njimi so bili tudi duhovniki in ženske.« Takšno pesnikovanje je izhajalo iz svobode duha in je bilo »redko oprto na neposredna potovanja: nove prostore je ustvarjala sama pesem«. Iz tega nabora, še ugotavlja etnologinja in slavistka Marija Klobčar, so prišle v ljudsko izročilo predvsem pesmi o vinu in druženju ob njem.

Gradivo v monografiji Poslušaj štimo mojo je razdeljeno v štiri temeljne skupine. Prva izhaja iz želje po presežnem in je povezana s posebnim družbenim ali duhovnim poslanstvom njenih nosilcev. V tem okviru, meni avtorica, sledenje zgodovinskemu dogajanju »najprej izriše lik igrca, nosilca obrednih tradicij, povezanih z glasbo«.

V drugo skupino pesemskega sporočanja so uvrščene pesmi, ki so jih narekovale potrebe po obveščanju – v naših krajih predvsem opozarjanje na turške vpade od 16. stoletja naprej. Takrat je bila Ljubljana s prižiganjem kresov na okoliških vzpetinah pomembno obveščevalno središče za Srednjo Evropo.

V tretjo skupino sodijo pesmi, namenjene širjenju idej ali sporočil, s katerimi je bilo mogoče tudi zaslužiti, kar je veljalo zlasti za senzacionalne dogodke in posebne usode posameznikov. To so bile upesnjene novice o dogodkih, povezanih tako z grajsko gospodo kot s pripadniki nižjih družbenih slojev, ki so bili za svoje prestopke kaznovani, pozornosti pa so bili deležni tudi najrevnejši.

V četrto skupino so uvrščene pesmi o svetnikih, ki so jih zlagali učitelji, organisti in godci, bile pa so, kot pravi Klobčarjeva, pomemben del repertoarja tistih potujočih pevcev, ki jim je po ljudskem pravu pripadala miloščina, torej slepih in ljudi z drugimi telesnimi okvarami, ter najrevnejših. Ti so bili v ljudskih predstavah Bogu posebej blizu, kar ponazarja tudi izraz ubogi. Vojni invalidi so imeli celo pravico igranja na lajno, sukajoče orgle, kot so jim rekli, pri čimer za darove niso več prosili z molitvijo zlatih očenašev, miloščina pa je vse bolj postajala nagrada za igranje.

Ugotovitve Marije Klobčar o potujočih pevcih na Slovenskem so zanimive tudi v primerjavi s sorodno tradicijo pri drugih narodih. Dokazi, ki jih navaja, da so delovali tudi na naših tleh, tako spreminjajo razumevanje ustvarjalcev oziroma nosilcev ljudskega izročila. V nov premislek o 13. stoletju jih z umestitvijo pesmi Pegam in Lambergar v ta čas ponuja tudi slovenski historiografiji.

Več kot le vlogo likovne spremljave v knjigi Poslušajte štimo mojo imajo vključene ilustracije – od posnetkov panjskih končnic ter reprodukcije rokopisnih in natisnjenih objav do terenskih posnetkov Petra Nagliča in drugih fotografov.