Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Branko Cestnik: Sonce Petovione

22.06.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko

Celje : Mohorjeva družba, 2019

Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.

Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”

Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.

Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”

Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Branko Cestnik: Sonce Petovione

22.06.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko

Celje : Mohorjeva družba, 2019

Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.

Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”

Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.

Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”

Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


Stran 37 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov