Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko
Celje : Mohorjeva družba, 2019
Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.
Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”
Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.
Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”
Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko
Celje : Mohorjeva družba, 2019
Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.
Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”
Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.
Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”
Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov