Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko
Celje : Mohorjeva družba, 2019
Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.
Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”
Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.
Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”
Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko
Celje : Mohorjeva družba, 2019
Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.
Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”
Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.
Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”
Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov