Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

20.07.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Trst : ZTT, 2020

Trinajstega julija pred stotimi leti je tržaške in primorske Slovence, poldrugo leto po tem, ko so se po 640 letih pod Habsburško krono znašli v kraljevini Italiji, doletel najtežji udarec. Ob 18.45, po eksploziji v eni od sob hotela Balkan, so njihov ponos, Narodni dom v Trstu, zajeli plameni. Kljub ponavljajočim se grožnjam, ki so zaostrovale napetost med italijanskimi iredentističnimi skrajneži in glavo dvigajočo slovensko skupnostjo v mestu, je tak razplet večino presenetil. Ogenj se je hitro širil in ljudje, ki so bili v palači, so imeli komaj še toliko časa, da so zbežali na prosto. Umrl je samo hotelski gost lekarnar Hugo Roblek, ki se je skušal rešiti s skokom skozi okno. Požig so pozneje literarno ovekovečili Srečko Kosovel in Boris Pahor, pred nedavnim pa še Marij Čuk.

Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje. Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil. Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti fašistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru. Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.

Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli. Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali. V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin – do letošnje stote obletnice požiga, ko je bila po že prej danih obljubah vrnjena slovenski skupnosti, čemur pa sta – iz nasprotujočih si razlogov – ugovarjala velika dela italijanske in slovenske javnosti.

Tako je, na kratko, zaporedje najpomembnejših dogodkov, ki mu sledi nova, kot leksikon zasnovana monografija Narodni dom – Trst 1904–1920. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej umestila v širši zgodovinski okvir. Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva. Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.

Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904: »Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«

A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo. Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo. Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4375 m2, ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost. V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico! – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana. V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram – Hlapce celo pred Ljubljano! Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav. Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.

Bogato ilustrirana knjiga ima poleg slovenske tudi izdajo z besedilom v italijanščini. Če je preganjanje rojakov v italijanski državi že prej, preden je okupirala velik del jugoslovanske Dravske banovine, v zgodovinskem spominu večine Slovencev v matici le medlo navzoče, je vednost Italijanov o tem neslavnem delu njihove zgodovine še veliko bolj pomanjkljiva. Zdaj lahko o svojih prednikih, »dobrih ljudeh, ki so jih okrutni Slovani ubijali samo zato, ker so bili Italijani,« izvedo tudi tisto, o čemer njihova uradna zgodovina vztrajno molči.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

20.07.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Trst : ZTT, 2020

Trinajstega julija pred stotimi leti je tržaške in primorske Slovence, poldrugo leto po tem, ko so se po 640 letih pod Habsburško krono znašli v kraljevini Italiji, doletel najtežji udarec. Ob 18.45, po eksploziji v eni od sob hotela Balkan, so njihov ponos, Narodni dom v Trstu, zajeli plameni. Kljub ponavljajočim se grožnjam, ki so zaostrovale napetost med italijanskimi iredentističnimi skrajneži in glavo dvigajočo slovensko skupnostjo v mestu, je tak razplet večino presenetil. Ogenj se je hitro širil in ljudje, ki so bili v palači, so imeli komaj še toliko časa, da so zbežali na prosto. Umrl je samo hotelski gost lekarnar Hugo Roblek, ki se je skušal rešiti s skokom skozi okno. Požig so pozneje literarno ovekovečili Srečko Kosovel in Boris Pahor, pred nedavnim pa še Marij Čuk.

Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje. Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil. Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti fašistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru. Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.

Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli. Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali. V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin – do letošnje stote obletnice požiga, ko je bila po že prej danih obljubah vrnjena slovenski skupnosti, čemur pa sta – iz nasprotujočih si razlogov – ugovarjala velika dela italijanske in slovenske javnosti.

Tako je, na kratko, zaporedje najpomembnejših dogodkov, ki mu sledi nova, kot leksikon zasnovana monografija Narodni dom – Trst 1904–1920. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej umestila v širši zgodovinski okvir. Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva. Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.

Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904: »Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«

A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo. Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo. Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4375 m2, ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost. V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico! – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana. V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram – Hlapce celo pred Ljubljano! Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav. Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.

Bogato ilustrirana knjiga ima poleg slovenske tudi izdajo z besedilom v italijanščini. Če je preganjanje rojakov v italijanski državi že prej, preden je okupirala velik del jugoslovanske Dravske banovine, v zgodovinskem spominu večine Slovencev v matici le medlo navzoče, je vednost Italijanov o tem neslavnem delu njihove zgodovine še veliko bolj pomanjkljiva. Zdaj lahko o svojih prednikih, »dobrih ljudeh, ki so jih okrutni Slovani ubijali samo zato, ker so bili Italijani,« izvedo tudi tisto, o čemer njihova uradna zgodovina vztrajno molči.


18.02.2019

Blaž Lukan: Teorija ničesar

Avtorica recenzije: Maritina Potisk Bere Aleksander Golja.


18.02.2019

Andrej Arko: Odkrušek

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


11.02.2019

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Joan Didion: Leto čudodelnih misli

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci

Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar Bere Jure Franko.


04.02.2019

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


04.02.2019

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


04.02.2019

Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


04.02.2019

Mirana Likar: Bibavica

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


13.01.2019

Jana Menger & Rok Vevar: MERILCI BREMEN

Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.


28.01.2019

Radoslav Parušev: Od znotraj

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


28.01.2019

Zdeňka Kalnicka: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


28.01.2019

Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


28.01.2019

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


14.12.2018

SNG Nova Gorica - Shakespeare: Macbeth

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Ivo Svetina: V imenu matere

Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Čehov: Ivanov

Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.


21.01.2019

Kramberger, Jelenko, Steinbeck, Jovanović

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.


Stran 91 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov