Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

20.07.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Trst : ZTT, 2020

Trinajstega julija pred stotimi leti je tržaške in primorske Slovence, poldrugo leto po tem, ko so se po 640 letih pod Habsburško krono znašli v kraljevini Italiji, doletel najtežji udarec. Ob 18.45, po eksploziji v eni od sob hotela Balkan, so njihov ponos, Narodni dom v Trstu, zajeli plameni. Kljub ponavljajočim se grožnjam, ki so zaostrovale napetost med italijanskimi iredentističnimi skrajneži in glavo dvigajočo slovensko skupnostjo v mestu, je tak razplet večino presenetil. Ogenj se je hitro širil in ljudje, ki so bili v palači, so imeli komaj še toliko časa, da so zbežali na prosto. Umrl je samo hotelski gost lekarnar Hugo Roblek, ki se je skušal rešiti s skokom skozi okno. Požig so pozneje literarno ovekovečili Srečko Kosovel in Boris Pahor, pred nedavnim pa še Marij Čuk.

Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje. Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil. Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti fašistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru. Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.

Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli. Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali. V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin – do letošnje stote obletnice požiga, ko je bila po že prej danih obljubah vrnjena slovenski skupnosti, čemur pa sta – iz nasprotujočih si razlogov – ugovarjala velika dela italijanske in slovenske javnosti.

Tako je, na kratko, zaporedje najpomembnejših dogodkov, ki mu sledi nova, kot leksikon zasnovana monografija Narodni dom – Trst 1904–1920. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej umestila v širši zgodovinski okvir. Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva. Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.

Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904: »Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«

A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo. Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo. Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4375 m2, ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost. V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico! – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana. V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram – Hlapce celo pred Ljubljano! Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav. Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.

Bogato ilustrirana knjiga ima poleg slovenske tudi izdajo z besedilom v italijanščini. Če je preganjanje rojakov v italijanski državi že prej, preden je okupirala velik del jugoslovanske Dravske banovine, v zgodovinskem spominu večine Slovencev v matici le medlo navzoče, je vednost Italijanov o tem neslavnem delu njihove zgodovine še veliko bolj pomanjkljiva. Zdaj lahko o svojih prednikih, »dobrih ljudeh, ki so jih okrutni Slovani ubijali samo zato, ker so bili Italijani,« izvedo tudi tisto, o čemer njihova uradna zgodovina vztrajno molči.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

20.07.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Trst : ZTT, 2020

Trinajstega julija pred stotimi leti je tržaške in primorske Slovence, poldrugo leto po tem, ko so se po 640 letih pod Habsburško krono znašli v kraljevini Italiji, doletel najtežji udarec. Ob 18.45, po eksploziji v eni od sob hotela Balkan, so njihov ponos, Narodni dom v Trstu, zajeli plameni. Kljub ponavljajočim se grožnjam, ki so zaostrovale napetost med italijanskimi iredentističnimi skrajneži in glavo dvigajočo slovensko skupnostjo v mestu, je tak razplet večino presenetil. Ogenj se je hitro širil in ljudje, ki so bili v palači, so imeli komaj še toliko časa, da so zbežali na prosto. Umrl je samo hotelski gost lekarnar Hugo Roblek, ki se je skušal rešiti s skokom skozi okno. Požig so pozneje literarno ovekovečili Srečko Kosovel in Boris Pahor, pred nedavnim pa še Marij Čuk.

Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje. Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil. Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti fašistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru. Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.

Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli. Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali. V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin – do letošnje stote obletnice požiga, ko je bila po že prej danih obljubah vrnjena slovenski skupnosti, čemur pa sta – iz nasprotujočih si razlogov – ugovarjala velika dela italijanske in slovenske javnosti.

Tako je, na kratko, zaporedje najpomembnejših dogodkov, ki mu sledi nova, kot leksikon zasnovana monografija Narodni dom – Trst 1904–1920. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej umestila v širši zgodovinski okvir. Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva. Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.

Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904: »Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«

A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo. Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo. Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4375 m2, ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost. V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico! – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana. V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram – Hlapce celo pred Ljubljano! Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav. Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.

Bogato ilustrirana knjiga ima poleg slovenske tudi izdajo z besedilom v italijanščini. Če je preganjanje rojakov v italijanski državi že prej, preden je okupirala velik del jugoslovanske Dravske banovine, v zgodovinskem spominu večine Slovencev v matici le medlo navzoče, je vednost Italijanov o tem neslavnem delu njihove zgodovine še veliko bolj pomanjkljiva. Zdaj lahko o svojih prednikih, »dobrih ljudeh, ki so jih okrutni Slovani ubijali samo zato, ker so bili Italijani,« izvedo tudi tisto, o čemer njihova uradna zgodovina vztrajno molči.


21.01.2019

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


21.01.2019

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


21.01.2019

Dušan Jovanovič: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


21.01.2019

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


20.01.2019

Ariol v Slovenskem mladinskem gledališču

Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.


19.01.2019

Zinnie Harris: Ta nesrečni rod

Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč


18.01.2019

Predstava Mali princ v Lutkovnem gledališču Ljubljana

Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.


14.01.2019

Ivo Svetina: Rojstvo Venere

Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum


14.01.2019

Bandi: Obtožba

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Lucija Grm.


14.01.2019

Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


14.01.2019

Zoran Hočevar: Tole zdaj

Avtor recenzije: Robert Šabec Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


14.01.2019

Petra Svoljšak in Gregor Antoličič: Leta strahote

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.01.2019

MGL premiera - Petr Zelenka: Odhodi vlakov

Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/


07.01.2019

Lenart Zajc: Američanka

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


07.01.2019

Khaled Hosseini: Morska molitev

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


07.01.2019

Drago Jančar: Postaje

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


07.01.2019

Katarina Tominec: Neizrečenke

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere: Jure Franko


22.12.2018

Ivan Cankar: Ob zori (priredba izbranih besedil)

Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


20.12.2018

REKA, REKA/ Syntapiens::IZ

Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak


17.12.2018

Grdina, Kreutz, Sturman, Maister

Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.


Stran 92 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov