Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Trst : ZTT, 2020
Trinajstega julija pred stotimi leti je tržaške in primorske Slovence, poldrugo leto po tem, ko so se po 640 letih pod Habsburško krono znašli v kraljevini Italiji, doletel najtežji udarec. Ob 18.45, po eksploziji v eni od sob hotela Balkan, so njihov ponos, Narodni dom v Trstu, zajeli plameni. Kljub ponavljajočim se grožnjam, ki so zaostrovale napetost med italijanskimi iredentističnimi skrajneži in glavo dvigajočo slovensko skupnostjo v mestu, je tak razplet večino presenetil. Ogenj se je hitro širil in ljudje, ki so bili v palači, so imeli komaj še toliko časa, da so zbežali na prosto. Umrl je samo hotelski gost lekarnar Hugo Roblek, ki se je skušal rešiti s skokom skozi okno. Požig so pozneje literarno ovekovečili Srečko Kosovel in Boris Pahor, pred nedavnim pa še Marij Čuk.
Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje. Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil. Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti fašistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru. Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.
Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli. Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali. V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin – do letošnje stote obletnice požiga, ko je bila po že prej danih obljubah vrnjena slovenski skupnosti, čemur pa sta – iz nasprotujočih si razlogov – ugovarjala velika dela italijanske in slovenske javnosti.
Tako je, na kratko, zaporedje najpomembnejših dogodkov, ki mu sledi nova, kot leksikon zasnovana monografija Narodni dom – Trst 1904–1920. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej umestila v širši zgodovinski okvir. Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva. Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.
Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904: »Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«
A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo. Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo. Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4375 m2, ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost. V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico! – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana. V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram – Hlapce celo pred Ljubljano! Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav. Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.
Bogato ilustrirana knjiga ima poleg slovenske tudi izdajo z besedilom v italijanščini. Če je preganjanje rojakov v italijanski državi že prej, preden je okupirala velik del jugoslovanske Dravske banovine, v zgodovinskem spominu večine Slovencev v matici le medlo navzoče, je vednost Italijanov o tem neslavnem delu njihove zgodovine še veliko bolj pomanjkljiva. Zdaj lahko o svojih prednikih, »dobrih ljudeh, ki so jih okrutni Slovani ubijali samo zato, ker so bili Italijani,« izvedo tudi tisto, o čemer njihova uradna zgodovina vztrajno molči.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Trst : ZTT, 2020
Trinajstega julija pred stotimi leti je tržaške in primorske Slovence, poldrugo leto po tem, ko so se po 640 letih pod Habsburško krono znašli v kraljevini Italiji, doletel najtežji udarec. Ob 18.45, po eksploziji v eni od sob hotela Balkan, so njihov ponos, Narodni dom v Trstu, zajeli plameni. Kljub ponavljajočim se grožnjam, ki so zaostrovale napetost med italijanskimi iredentističnimi skrajneži in glavo dvigajočo slovensko skupnostjo v mestu, je tak razplet večino presenetil. Ogenj se je hitro širil in ljudje, ki so bili v palači, so imeli komaj še toliko časa, da so zbežali na prosto. Umrl je samo hotelski gost lekarnar Hugo Roblek, ki se je skušal rešiti s skokom skozi okno. Požig so pozneje literarno ovekovečili Srečko Kosovel in Boris Pahor, pred nedavnim pa še Marij Čuk.
Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje. Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil. Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti fašistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru. Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.
Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli. Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali. V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin – do letošnje stote obletnice požiga, ko je bila po že prej danih obljubah vrnjena slovenski skupnosti, čemur pa sta – iz nasprotujočih si razlogov – ugovarjala velika dela italijanske in slovenske javnosti.
Tako je, na kratko, zaporedje najpomembnejših dogodkov, ki mu sledi nova, kot leksikon zasnovana monografija Narodni dom – Trst 1904–1920. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej umestila v širši zgodovinski okvir. Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva. Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.
Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904: »Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«
A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo. Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo. Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4375 m2, ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost. V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico! – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana. V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram – Hlapce celo pred Ljubljano! Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav. Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.
Bogato ilustrirana knjiga ima poleg slovenske tudi izdajo z besedilom v italijanščini. Če je preganjanje rojakov v italijanski državi že prej, preden je okupirala velik del jugoslovanske Dravske banovine, v zgodovinskem spominu večine Slovencev v matici le medlo navzoče, je vednost Italijanov o tem neslavnem delu njihove zgodovine še veliko bolj pomanjkljiva. Zdaj lahko o svojih prednikih, »dobrih ljudeh, ki so jih okrutni Slovani ubijali samo zato, ker so bili Italijani,« izvedo tudi tisto, o čemer njihova uradna zgodovina vztrajno molči.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov