Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : eBesede, 2019

Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.

Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.

Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.

Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.

V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.

»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere  se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«

Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.

Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.

Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : eBesede, 2019

Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.

Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.

Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.

Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.

V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.

»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere  se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«

Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.

Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.

Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 51 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov