Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : eBesede, 2019

Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.

Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.

Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.

Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.

V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.

»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere  se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«

Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.

Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.

Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : eBesede, 2019

Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.

Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.

Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.

Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.

V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.

»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere  se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«

Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.

Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.

Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


Stran 52 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov