Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : eBesede, 2019
Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.
Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.
Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.
Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.
V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.
»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«
Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.
Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.
Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : eBesede, 2019
Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.
Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.
Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.
Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.
V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.
»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«
Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.
Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.
Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov