Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Neveljaven email naslov