Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance

26.10.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.

Prevedla Ana Barič Moder; Novo mesto : Goga 2020

Značilen priročnik za pisanje romanov zelo verjetno vsebuje tudi poglavje z naslovom Kako začeti roman, skratka, kakšen naj bo uvodni stavek, odstavek, da bo zagrabil bralko in bralca ter da ju ne bo izpustil do zadnje pike v knjigi. Velibor Čolič, začne roman Priročnik za izgnance (s podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) s stavkom, ki bi ga kot primer natančnega prvega stavka lahko navajal vsak pisateljski priročnik. Takole gre: Osemindvajset let mi je in v Rennes prispem opremljen samo s tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre. Ali ste se ob tem vsaj nasmehnili ali pa ste nekoliko privzdignili desno obrv, ta hip ni pomembno, pomembno je, da stavek vsebuje zgoščen opis teme, ki jo avtor nato dosledno, nevsiljivo, sugestivno, prepričljivo, humorno razvija do že omenjene zadnje pike. Njegov literarni junak, prvoosebni pripovedovalec in alter ego, prispe na zahod Francije sam, najprej pa omeni svojo intelektualno prtljago, pač njemu znanega francoskega avtorja. In témo nekoga, begunca, prišleka, izgnanca, ki pride nekam, v Francijo, in ki se zaveda francoske kulture, vsak dan bolj, pisatelj razvija ves roman. Pri tem uspešno stavi na nekaj kart. Prvo ste že spoznali: to je lakonična pripoved, ki se tika s humorjem. V življenju literarnega junaka je namreč toliko trpljenja, stisk in bolečine, da bi bilo njihovo breme za marsikaterega bralca ali bralko pretežko. Pisatelj zato humor odmerja z občutkom, samosvoje in tako ustvarja ne le znosno, ampak zelo človeško pripoved o nečem, o čemer je težko pripovedovati. Vendar humor ni edini kontrapunkt človeški stiski. Čoliću je uspelo še nekaj več: ni se zadovoljil s tem, da bi napisal stran, dve o junakovih stiskah, dodal ščepec humorja in tako naprej. Nasprotno, v opise in prizore stisk, težav in muk je vnesel toliko topline, da bralki in bralcu dobesedno približa literarnega junaka. Za nameček pripoveduje v sedanjiku. Skratka, čeprav roman pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili leta 1992 in pozneje, je pripoved v sedanjiku. Učinek je vsaj dvojen: sedanjik sporoča bralcu, da preteklost ni nekaj za nami, ampak je tukaj in z nami, navzoča, oziroma še radikalneje: da je sploh ni. Drugi učinek pa je seveda, da bralko in bralca posrka, da občutita zgodbo kot zdajšnjost, da vsaj nekoliko izgubita distanco in da sta lahko hkrati tu in nekje drugje. Pomembno vlogo imajo tudi kratka poglavja. Pogosto se začnejo s konkretno osebno izkušnjo, z drobnim doživljajem, ki v urejenem vsakdanjem življenju ne bi pritegnil pripovedovalčeve pozornosti, na primer kupovanje kruha. Toda biti tujec, ki se lomi, ko lomi francoščino, in ki vztraja, seveda ni vsakdanja izkušnja. Vendar tovrstnih izkušenj, pa tudi stikov z drugo, z drugim pisatelj ni zapisal premočrtno, od začetka do konca, ampak eliptično. Dogodek, srečanje, pogovor pogosto prekine, tisto neizrečeno, pa ostane bralki in bralcu, da domislita, da si predstavljata oziroma v nekem trenutku morda pomislita, da je zamolčano tudi neizrekljivo. Pripovedovalec tako z zanesljivo roko vodi bralko in bralca po izgnanskih izkušnjah, hkrati pa svojega junaka še kako počloveči. Njegov romaneskni junak je človek iz mesa in kosti, zelo telesen, zelo človeški. Biti begunec med drugim pomeni, da si oblečen v nekaj, kar so ti podarili drugi, da si tujec, pa čeprav poznaš francosko književnost bolje kot marsikateri nacionalist, da se zavedaš sveta okoli sebe, njegovih robov in senc, da biješ bitke, ki jih domačini in sleherniki niti ne slutijo. Tako avtor sicer ohranja neznosno lahkost pripovedovanja, toda hkrati se pod imperativom všečnosti, srečnega konca, ljubkosti, zvončkljanja, harf in podobnega ne zlomi, ampak do konca in brezkompromisno pripoveduje zgodbo o izgnancu. Za nameček njegova skladnja ni osnovnošolska, njegovi prebliski pa niso na prvo žogo. Ob romanu se bralka in bralec lahko zavesta, kako težka je usoda izgnanca, koliko preizkušenj ima in kolikšno stisko doživlja iz dneva v dan (tudi zaradi svoje osamljenosti). Tako je v njunih očeh izgnanec še vedno lahko drugi, vendar drugi z obrazom, izzivi, željami, drobnimi uspehi, skratka, bolj in bolj človek kot onadva.

Pripis: V romanu je nekaj antoloških opisov sodobne kulturne mašinerije, literarnega sistema, tudi francoske pretencioznosti.

Drugi pripis: Priročnik za izgnance je prvi del Čolićeve trilogije o eksilu. Drugi del  Le livre des départs, Knjiga odhodov je v francoščini izšel februarja letos in seveda upam, da se bo založba Goga odločila za objavo.

Tretji, zadnji pripis: V slovenskem kulturnem prostoru nimamo literarne nagrade za najboljše prevedeno literarno delo ali pa prevedeni roman. To je škoda. Toda če bi jo imeli, bi bil roman Priročnik za izgnance (z ironičnim podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) Veliborja Čolića zagotovo v ožjem izboru zanjo.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance

26.10.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.

Prevedla Ana Barič Moder; Novo mesto : Goga 2020

Značilen priročnik za pisanje romanov zelo verjetno vsebuje tudi poglavje z naslovom Kako začeti roman, skratka, kakšen naj bo uvodni stavek, odstavek, da bo zagrabil bralko in bralca ter da ju ne bo izpustil do zadnje pike v knjigi. Velibor Čolič, začne roman Priročnik za izgnance (s podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) s stavkom, ki bi ga kot primer natančnega prvega stavka lahko navajal vsak pisateljski priročnik. Takole gre: Osemindvajset let mi je in v Rennes prispem opremljen samo s tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre. Ali ste se ob tem vsaj nasmehnili ali pa ste nekoliko privzdignili desno obrv, ta hip ni pomembno, pomembno je, da stavek vsebuje zgoščen opis teme, ki jo avtor nato dosledno, nevsiljivo, sugestivno, prepričljivo, humorno razvija do že omenjene zadnje pike. Njegov literarni junak, prvoosebni pripovedovalec in alter ego, prispe na zahod Francije sam, najprej pa omeni svojo intelektualno prtljago, pač njemu znanega francoskega avtorja. In témo nekoga, begunca, prišleka, izgnanca, ki pride nekam, v Francijo, in ki se zaveda francoske kulture, vsak dan bolj, pisatelj razvija ves roman. Pri tem uspešno stavi na nekaj kart. Prvo ste že spoznali: to je lakonična pripoved, ki se tika s humorjem. V življenju literarnega junaka je namreč toliko trpljenja, stisk in bolečine, da bi bilo njihovo breme za marsikaterega bralca ali bralko pretežko. Pisatelj zato humor odmerja z občutkom, samosvoje in tako ustvarja ne le znosno, ampak zelo človeško pripoved o nečem, o čemer je težko pripovedovati. Vendar humor ni edini kontrapunkt človeški stiski. Čoliću je uspelo še nekaj več: ni se zadovoljil s tem, da bi napisal stran, dve o junakovih stiskah, dodal ščepec humorja in tako naprej. Nasprotno, v opise in prizore stisk, težav in muk je vnesel toliko topline, da bralki in bralcu dobesedno približa literarnega junaka. Za nameček pripoveduje v sedanjiku. Skratka, čeprav roman pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili leta 1992 in pozneje, je pripoved v sedanjiku. Učinek je vsaj dvojen: sedanjik sporoča bralcu, da preteklost ni nekaj za nami, ampak je tukaj in z nami, navzoča, oziroma še radikalneje: da je sploh ni. Drugi učinek pa je seveda, da bralko in bralca posrka, da občutita zgodbo kot zdajšnjost, da vsaj nekoliko izgubita distanco in da sta lahko hkrati tu in nekje drugje. Pomembno vlogo imajo tudi kratka poglavja. Pogosto se začnejo s konkretno osebno izkušnjo, z drobnim doživljajem, ki v urejenem vsakdanjem življenju ne bi pritegnil pripovedovalčeve pozornosti, na primer kupovanje kruha. Toda biti tujec, ki se lomi, ko lomi francoščino, in ki vztraja, seveda ni vsakdanja izkušnja. Vendar tovrstnih izkušenj, pa tudi stikov z drugo, z drugim pisatelj ni zapisal premočrtno, od začetka do konca, ampak eliptično. Dogodek, srečanje, pogovor pogosto prekine, tisto neizrečeno, pa ostane bralki in bralcu, da domislita, da si predstavljata oziroma v nekem trenutku morda pomislita, da je zamolčano tudi neizrekljivo. Pripovedovalec tako z zanesljivo roko vodi bralko in bralca po izgnanskih izkušnjah, hkrati pa svojega junaka še kako počloveči. Njegov romaneskni junak je človek iz mesa in kosti, zelo telesen, zelo človeški. Biti begunec med drugim pomeni, da si oblečen v nekaj, kar so ti podarili drugi, da si tujec, pa čeprav poznaš francosko književnost bolje kot marsikateri nacionalist, da se zavedaš sveta okoli sebe, njegovih robov in senc, da biješ bitke, ki jih domačini in sleherniki niti ne slutijo. Tako avtor sicer ohranja neznosno lahkost pripovedovanja, toda hkrati se pod imperativom všečnosti, srečnega konca, ljubkosti, zvončkljanja, harf in podobnega ne zlomi, ampak do konca in brezkompromisno pripoveduje zgodbo o izgnancu. Za nameček njegova skladnja ni osnovnošolska, njegovi prebliski pa niso na prvo žogo. Ob romanu se bralka in bralec lahko zavesta, kako težka je usoda izgnanca, koliko preizkušenj ima in kolikšno stisko doživlja iz dneva v dan (tudi zaradi svoje osamljenosti). Tako je v njunih očeh izgnanec še vedno lahko drugi, vendar drugi z obrazom, izzivi, željami, drobnimi uspehi, skratka, bolj in bolj človek kot onadva.

Pripis: V romanu je nekaj antoloških opisov sodobne kulturne mašinerije, literarnega sistema, tudi francoske pretencioznosti.

Drugi pripis: Priročnik za izgnance je prvi del Čolićeve trilogije o eksilu. Drugi del  Le livre des départs, Knjiga odhodov je v francoščini izšel februarja letos in seveda upam, da se bo založba Goga odločila za objavo.

Tretji, zadnji pripis: V slovenskem kulturnem prostoru nimamo literarne nagrade za najboljše prevedeno literarno delo ali pa prevedeni roman. To je škoda. Toda če bi jo imeli, bi bil roman Priročnik za izgnance (z ironičnim podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) Veliborja Čolića zagotovo v ožjem izboru zanjo.


07.03.2022

Dino Pešut: Očetov sinko

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere: Jure Franko


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


04.03.2022

Batman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2022

O naključju in domišljiji

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Prvi sneg

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Cyrano

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Uncharted

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Iskre v času: Svetovni računalniški podvig

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2022

Evald Flisar: Nevidni otrok

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Barbara Zupan.


28.02.2022

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


28.02.2022

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


28.02.2022

Aleš Mustar: K(o)ronika

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


27.02.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič


24.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


Stran 43 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov