Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance

26.10.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.

Prevedla Ana Barič Moder; Novo mesto : Goga 2020

Značilen priročnik za pisanje romanov zelo verjetno vsebuje tudi poglavje z naslovom Kako začeti roman, skratka, kakšen naj bo uvodni stavek, odstavek, da bo zagrabil bralko in bralca ter da ju ne bo izpustil do zadnje pike v knjigi. Velibor Čolič, začne roman Priročnik za izgnance (s podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) s stavkom, ki bi ga kot primer natančnega prvega stavka lahko navajal vsak pisateljski priročnik. Takole gre: Osemindvajset let mi je in v Rennes prispem opremljen samo s tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre. Ali ste se ob tem vsaj nasmehnili ali pa ste nekoliko privzdignili desno obrv, ta hip ni pomembno, pomembno je, da stavek vsebuje zgoščen opis teme, ki jo avtor nato dosledno, nevsiljivo, sugestivno, prepričljivo, humorno razvija do že omenjene zadnje pike. Njegov literarni junak, prvoosebni pripovedovalec in alter ego, prispe na zahod Francije sam, najprej pa omeni svojo intelektualno prtljago, pač njemu znanega francoskega avtorja. In témo nekoga, begunca, prišleka, izgnanca, ki pride nekam, v Francijo, in ki se zaveda francoske kulture, vsak dan bolj, pisatelj razvija ves roman. Pri tem uspešno stavi na nekaj kart. Prvo ste že spoznali: to je lakonična pripoved, ki se tika s humorjem. V življenju literarnega junaka je namreč toliko trpljenja, stisk in bolečine, da bi bilo njihovo breme za marsikaterega bralca ali bralko pretežko. Pisatelj zato humor odmerja z občutkom, samosvoje in tako ustvarja ne le znosno, ampak zelo človeško pripoved o nečem, o čemer je težko pripovedovati. Vendar humor ni edini kontrapunkt človeški stiski. Čoliću je uspelo še nekaj več: ni se zadovoljil s tem, da bi napisal stran, dve o junakovih stiskah, dodal ščepec humorja in tako naprej. Nasprotno, v opise in prizore stisk, težav in muk je vnesel toliko topline, da bralki in bralcu dobesedno približa literarnega junaka. Za nameček pripoveduje v sedanjiku. Skratka, čeprav roman pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili leta 1992 in pozneje, je pripoved v sedanjiku. Učinek je vsaj dvojen: sedanjik sporoča bralcu, da preteklost ni nekaj za nami, ampak je tukaj in z nami, navzoča, oziroma še radikalneje: da je sploh ni. Drugi učinek pa je seveda, da bralko in bralca posrka, da občutita zgodbo kot zdajšnjost, da vsaj nekoliko izgubita distanco in da sta lahko hkrati tu in nekje drugje. Pomembno vlogo imajo tudi kratka poglavja. Pogosto se začnejo s konkretno osebno izkušnjo, z drobnim doživljajem, ki v urejenem vsakdanjem življenju ne bi pritegnil pripovedovalčeve pozornosti, na primer kupovanje kruha. Toda biti tujec, ki se lomi, ko lomi francoščino, in ki vztraja, seveda ni vsakdanja izkušnja. Vendar tovrstnih izkušenj, pa tudi stikov z drugo, z drugim pisatelj ni zapisal premočrtno, od začetka do konca, ampak eliptično. Dogodek, srečanje, pogovor pogosto prekine, tisto neizrečeno, pa ostane bralki in bralcu, da domislita, da si predstavljata oziroma v nekem trenutku morda pomislita, da je zamolčano tudi neizrekljivo. Pripovedovalec tako z zanesljivo roko vodi bralko in bralca po izgnanskih izkušnjah, hkrati pa svojega junaka še kako počloveči. Njegov romaneskni junak je človek iz mesa in kosti, zelo telesen, zelo človeški. Biti begunec med drugim pomeni, da si oblečen v nekaj, kar so ti podarili drugi, da si tujec, pa čeprav poznaš francosko književnost bolje kot marsikateri nacionalist, da se zavedaš sveta okoli sebe, njegovih robov in senc, da biješ bitke, ki jih domačini in sleherniki niti ne slutijo. Tako avtor sicer ohranja neznosno lahkost pripovedovanja, toda hkrati se pod imperativom všečnosti, srečnega konca, ljubkosti, zvončkljanja, harf in podobnega ne zlomi, ampak do konca in brezkompromisno pripoveduje zgodbo o izgnancu. Za nameček njegova skladnja ni osnovnošolska, njegovi prebliski pa niso na prvo žogo. Ob romanu se bralka in bralec lahko zavesta, kako težka je usoda izgnanca, koliko preizkušenj ima in kolikšno stisko doživlja iz dneva v dan (tudi zaradi svoje osamljenosti). Tako je v njunih očeh izgnanec še vedno lahko drugi, vendar drugi z obrazom, izzivi, željami, drobnimi uspehi, skratka, bolj in bolj človek kot onadva.

Pripis: V romanu je nekaj antoloških opisov sodobne kulturne mašinerije, literarnega sistema, tudi francoske pretencioznosti.

Drugi pripis: Priročnik za izgnance je prvi del Čolićeve trilogije o eksilu. Drugi del  Le livre des départs, Knjiga odhodov je v francoščini izšel februarja letos in seveda upam, da se bo založba Goga odločila za objavo.

Tretji, zadnji pripis: V slovenskem kulturnem prostoru nimamo literarne nagrade za najboljše prevedeno literarno delo ali pa prevedeni roman. To je škoda. Toda če bi jo imeli, bi bil roman Priročnik za izgnance (z ironičnim podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) Veliborja Čolića zagotovo v ožjem izboru zanjo.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance

26.10.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.

Prevedla Ana Barič Moder; Novo mesto : Goga 2020

Značilen priročnik za pisanje romanov zelo verjetno vsebuje tudi poglavje z naslovom Kako začeti roman, skratka, kakšen naj bo uvodni stavek, odstavek, da bo zagrabil bralko in bralca ter da ju ne bo izpustil do zadnje pike v knjigi. Velibor Čolič, začne roman Priročnik za izgnance (s podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) s stavkom, ki bi ga kot primer natančnega prvega stavka lahko navajal vsak pisateljski priročnik. Takole gre: Osemindvajset let mi je in v Rennes prispem opremljen samo s tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre. Ali ste se ob tem vsaj nasmehnili ali pa ste nekoliko privzdignili desno obrv, ta hip ni pomembno, pomembno je, da stavek vsebuje zgoščen opis teme, ki jo avtor nato dosledno, nevsiljivo, sugestivno, prepričljivo, humorno razvija do že omenjene zadnje pike. Njegov literarni junak, prvoosebni pripovedovalec in alter ego, prispe na zahod Francije sam, najprej pa omeni svojo intelektualno prtljago, pač njemu znanega francoskega avtorja. In témo nekoga, begunca, prišleka, izgnanca, ki pride nekam, v Francijo, in ki se zaveda francoske kulture, vsak dan bolj, pisatelj razvija ves roman. Pri tem uspešno stavi na nekaj kart. Prvo ste že spoznali: to je lakonična pripoved, ki se tika s humorjem. V življenju literarnega junaka je namreč toliko trpljenja, stisk in bolečine, da bi bilo njihovo breme za marsikaterega bralca ali bralko pretežko. Pisatelj zato humor odmerja z občutkom, samosvoje in tako ustvarja ne le znosno, ampak zelo človeško pripoved o nečem, o čemer je težko pripovedovati. Vendar humor ni edini kontrapunkt človeški stiski. Čoliću je uspelo še nekaj več: ni se zadovoljil s tem, da bi napisal stran, dve o junakovih stiskah, dodal ščepec humorja in tako naprej. Nasprotno, v opise in prizore stisk, težav in muk je vnesel toliko topline, da bralki in bralcu dobesedno približa literarnega junaka. Za nameček pripoveduje v sedanjiku. Skratka, čeprav roman pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili leta 1992 in pozneje, je pripoved v sedanjiku. Učinek je vsaj dvojen: sedanjik sporoča bralcu, da preteklost ni nekaj za nami, ampak je tukaj in z nami, navzoča, oziroma še radikalneje: da je sploh ni. Drugi učinek pa je seveda, da bralko in bralca posrka, da občutita zgodbo kot zdajšnjost, da vsaj nekoliko izgubita distanco in da sta lahko hkrati tu in nekje drugje. Pomembno vlogo imajo tudi kratka poglavja. Pogosto se začnejo s konkretno osebno izkušnjo, z drobnim doživljajem, ki v urejenem vsakdanjem življenju ne bi pritegnil pripovedovalčeve pozornosti, na primer kupovanje kruha. Toda biti tujec, ki se lomi, ko lomi francoščino, in ki vztraja, seveda ni vsakdanja izkušnja. Vendar tovrstnih izkušenj, pa tudi stikov z drugo, z drugim pisatelj ni zapisal premočrtno, od začetka do konca, ampak eliptično. Dogodek, srečanje, pogovor pogosto prekine, tisto neizrečeno, pa ostane bralki in bralcu, da domislita, da si predstavljata oziroma v nekem trenutku morda pomislita, da je zamolčano tudi neizrekljivo. Pripovedovalec tako z zanesljivo roko vodi bralko in bralca po izgnanskih izkušnjah, hkrati pa svojega junaka še kako počloveči. Njegov romaneskni junak je človek iz mesa in kosti, zelo telesen, zelo človeški. Biti begunec med drugim pomeni, da si oblečen v nekaj, kar so ti podarili drugi, da si tujec, pa čeprav poznaš francosko književnost bolje kot marsikateri nacionalist, da se zavedaš sveta okoli sebe, njegovih robov in senc, da biješ bitke, ki jih domačini in sleherniki niti ne slutijo. Tako avtor sicer ohranja neznosno lahkost pripovedovanja, toda hkrati se pod imperativom všečnosti, srečnega konca, ljubkosti, zvončkljanja, harf in podobnega ne zlomi, ampak do konca in brezkompromisno pripoveduje zgodbo o izgnancu. Za nameček njegova skladnja ni osnovnošolska, njegovi prebliski pa niso na prvo žogo. Ob romanu se bralka in bralec lahko zavesta, kako težka je usoda izgnanca, koliko preizkušenj ima in kolikšno stisko doživlja iz dneva v dan (tudi zaradi svoje osamljenosti). Tako je v njunih očeh izgnanec še vedno lahko drugi, vendar drugi z obrazom, izzivi, željami, drobnimi uspehi, skratka, bolj in bolj človek kot onadva.

Pripis: V romanu je nekaj antoloških opisov sodobne kulturne mašinerije, literarnega sistema, tudi francoske pretencioznosti.

Drugi pripis: Priročnik za izgnance je prvi del Čolićeve trilogije o eksilu. Drugi del  Le livre des départs, Knjiga odhodov je v francoščini izšel februarja letos in seveda upam, da se bo založba Goga odločila za objavo.

Tretji, zadnji pripis: V slovenskem kulturnem prostoru nimamo literarne nagrade za najboljše prevedeno literarno delo ali pa prevedeni roman. To je škoda. Toda če bi jo imeli, bi bil roman Priročnik za izgnance (z ironičnim podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) Veliborja Čolića zagotovo v ožjem izboru zanjo.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 44 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov