Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Ana Barič Moder; Novo mesto : Goga 2020
Značilen priročnik za pisanje romanov zelo verjetno vsebuje tudi poglavje z naslovom Kako začeti roman, skratka, kakšen naj bo uvodni stavek, odstavek, da bo zagrabil bralko in bralca ter da ju ne bo izpustil do zadnje pike v knjigi. Velibor Čolič, začne roman Priročnik za izgnance (s podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) s stavkom, ki bi ga kot primer natančnega prvega stavka lahko navajal vsak pisateljski priročnik. Takole gre: Osemindvajset let mi je in v Rennes prispem opremljen samo s tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre. Ali ste se ob tem vsaj nasmehnili ali pa ste nekoliko privzdignili desno obrv, ta hip ni pomembno, pomembno je, da stavek vsebuje zgoščen opis teme, ki jo avtor nato dosledno, nevsiljivo, sugestivno, prepričljivo, humorno razvija do že omenjene zadnje pike. Njegov literarni junak, prvoosebni pripovedovalec in alter ego, prispe na zahod Francije sam, najprej pa omeni svojo intelektualno prtljago, pač njemu znanega francoskega avtorja. In témo nekoga, begunca, prišleka, izgnanca, ki pride nekam, v Francijo, in ki se zaveda francoske kulture, vsak dan bolj, pisatelj razvija ves roman. Pri tem uspešno stavi na nekaj kart. Prvo ste že spoznali: to je lakonična pripoved, ki se tika s humorjem. V življenju literarnega junaka je namreč toliko trpljenja, stisk in bolečine, da bi bilo njihovo breme za marsikaterega bralca ali bralko pretežko. Pisatelj zato humor odmerja z občutkom, samosvoje in tako ustvarja ne le znosno, ampak zelo človeško pripoved o nečem, o čemer je težko pripovedovati. Vendar humor ni edini kontrapunkt človeški stiski. Čoliću je uspelo še nekaj več: ni se zadovoljil s tem, da bi napisal stran, dve o junakovih stiskah, dodal ščepec humorja in tako naprej. Nasprotno, v opise in prizore stisk, težav in muk je vnesel toliko topline, da bralki in bralcu dobesedno približa literarnega junaka. Za nameček pripoveduje v sedanjiku. Skratka, čeprav roman pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili leta 1992 in pozneje, je pripoved v sedanjiku. Učinek je vsaj dvojen: sedanjik sporoča bralcu, da preteklost ni nekaj za nami, ampak je tukaj in z nami, navzoča, oziroma še radikalneje: da je sploh ni. Drugi učinek pa je seveda, da bralko in bralca posrka, da občutita zgodbo kot zdajšnjost, da vsaj nekoliko izgubita distanco in da sta lahko hkrati tu in nekje drugje. Pomembno vlogo imajo tudi kratka poglavja. Pogosto se začnejo s konkretno osebno izkušnjo, z drobnim doživljajem, ki v urejenem vsakdanjem življenju ne bi pritegnil pripovedovalčeve pozornosti, na primer kupovanje kruha. Toda biti tujec, ki se lomi, ko lomi francoščino, in ki vztraja, seveda ni vsakdanja izkušnja. Vendar tovrstnih izkušenj, pa tudi stikov z drugo, z drugim pisatelj ni zapisal premočrtno, od začetka do konca, ampak eliptično. Dogodek, srečanje, pogovor pogosto prekine, tisto neizrečeno, pa ostane bralki in bralcu, da domislita, da si predstavljata oziroma v nekem trenutku morda pomislita, da je zamolčano tudi neizrekljivo. Pripovedovalec tako z zanesljivo roko vodi bralko in bralca po izgnanskih izkušnjah, hkrati pa svojega junaka še kako počloveči. Njegov romaneskni junak je človek iz mesa in kosti, zelo telesen, zelo človeški. Biti begunec med drugim pomeni, da si oblečen v nekaj, kar so ti podarili drugi, da si tujec, pa čeprav poznaš francosko književnost bolje kot marsikateri nacionalist, da se zavedaš sveta okoli sebe, njegovih robov in senc, da biješ bitke, ki jih domačini in sleherniki niti ne slutijo. Tako avtor sicer ohranja neznosno lahkost pripovedovanja, toda hkrati se pod imperativom všečnosti, srečnega konca, ljubkosti, zvončkljanja, harf in podobnega ne zlomi, ampak do konca in brezkompromisno pripoveduje zgodbo o izgnancu. Za nameček njegova skladnja ni osnovnošolska, njegovi prebliski pa niso na prvo žogo. Ob romanu se bralka in bralec lahko zavesta, kako težka je usoda izgnanca, koliko preizkušenj ima in kolikšno stisko doživlja iz dneva v dan (tudi zaradi svoje osamljenosti). Tako je v njunih očeh izgnanec še vedno lahko drugi, vendar drugi z obrazom, izzivi, željami, drobnimi uspehi, skratka, bolj in bolj človek kot onadva.
Pripis: V romanu je nekaj antoloških opisov sodobne kulturne mašinerije, literarnega sistema, tudi francoske pretencioznosti.
Drugi pripis: Priročnik za izgnance je prvi del Čolićeve trilogije o eksilu. Drugi del Le livre des départs, Knjiga odhodov je v francoščini izšel februarja letos in seveda upam, da se bo založba Goga odločila za objavo.
Tretji, zadnji pripis: V slovenskem kulturnem prostoru nimamo literarne nagrade za najboljše prevedeno literarno delo ali pa prevedeni roman. To je škoda. Toda če bi jo imeli, bi bil roman Priročnik za izgnance (z ironičnim podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) Veliborja Čolića zagotovo v ožjem izboru zanjo.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Ana Barič Moder; Novo mesto : Goga 2020
Značilen priročnik za pisanje romanov zelo verjetno vsebuje tudi poglavje z naslovom Kako začeti roman, skratka, kakšen naj bo uvodni stavek, odstavek, da bo zagrabil bralko in bralca ter da ju ne bo izpustil do zadnje pike v knjigi. Velibor Čolič, začne roman Priročnik za izgnance (s podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) s stavkom, ki bi ga kot primer natančnega prvega stavka lahko navajal vsak pisateljski priročnik. Takole gre: Osemindvajset let mi je in v Rennes prispem opremljen samo s tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre. Ali ste se ob tem vsaj nasmehnili ali pa ste nekoliko privzdignili desno obrv, ta hip ni pomembno, pomembno je, da stavek vsebuje zgoščen opis teme, ki jo avtor nato dosledno, nevsiljivo, sugestivno, prepričljivo, humorno razvija do že omenjene zadnje pike. Njegov literarni junak, prvoosebni pripovedovalec in alter ego, prispe na zahod Francije sam, najprej pa omeni svojo intelektualno prtljago, pač njemu znanega francoskega avtorja. In témo nekoga, begunca, prišleka, izgnanca, ki pride nekam, v Francijo, in ki se zaveda francoske kulture, vsak dan bolj, pisatelj razvija ves roman. Pri tem uspešno stavi na nekaj kart. Prvo ste že spoznali: to je lakonična pripoved, ki se tika s humorjem. V življenju literarnega junaka je namreč toliko trpljenja, stisk in bolečine, da bi bilo njihovo breme za marsikaterega bralca ali bralko pretežko. Pisatelj zato humor odmerja z občutkom, samosvoje in tako ustvarja ne le znosno, ampak zelo človeško pripoved o nečem, o čemer je težko pripovedovati. Vendar humor ni edini kontrapunkt človeški stiski. Čoliću je uspelo še nekaj več: ni se zadovoljil s tem, da bi napisal stran, dve o junakovih stiskah, dodal ščepec humorja in tako naprej. Nasprotno, v opise in prizore stisk, težav in muk je vnesel toliko topline, da bralki in bralcu dobesedno približa literarnega junaka. Za nameček pripoveduje v sedanjiku. Skratka, čeprav roman pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili leta 1992 in pozneje, je pripoved v sedanjiku. Učinek je vsaj dvojen: sedanjik sporoča bralcu, da preteklost ni nekaj za nami, ampak je tukaj in z nami, navzoča, oziroma še radikalneje: da je sploh ni. Drugi učinek pa je seveda, da bralko in bralca posrka, da občutita zgodbo kot zdajšnjost, da vsaj nekoliko izgubita distanco in da sta lahko hkrati tu in nekje drugje. Pomembno vlogo imajo tudi kratka poglavja. Pogosto se začnejo s konkretno osebno izkušnjo, z drobnim doživljajem, ki v urejenem vsakdanjem življenju ne bi pritegnil pripovedovalčeve pozornosti, na primer kupovanje kruha. Toda biti tujec, ki se lomi, ko lomi francoščino, in ki vztraja, seveda ni vsakdanja izkušnja. Vendar tovrstnih izkušenj, pa tudi stikov z drugo, z drugim pisatelj ni zapisal premočrtno, od začetka do konca, ampak eliptično. Dogodek, srečanje, pogovor pogosto prekine, tisto neizrečeno, pa ostane bralki in bralcu, da domislita, da si predstavljata oziroma v nekem trenutku morda pomislita, da je zamolčano tudi neizrekljivo. Pripovedovalec tako z zanesljivo roko vodi bralko in bralca po izgnanskih izkušnjah, hkrati pa svojega junaka še kako počloveči. Njegov romaneskni junak je človek iz mesa in kosti, zelo telesen, zelo človeški. Biti begunec med drugim pomeni, da si oblečen v nekaj, kar so ti podarili drugi, da si tujec, pa čeprav poznaš francosko književnost bolje kot marsikateri nacionalist, da se zavedaš sveta okoli sebe, njegovih robov in senc, da biješ bitke, ki jih domačini in sleherniki niti ne slutijo. Tako avtor sicer ohranja neznosno lahkost pripovedovanja, toda hkrati se pod imperativom všečnosti, srečnega konca, ljubkosti, zvončkljanja, harf in podobnega ne zlomi, ampak do konca in brezkompromisno pripoveduje zgodbo o izgnancu. Za nameček njegova skladnja ni osnovnošolska, njegovi prebliski pa niso na prvo žogo. Ob romanu se bralka in bralec lahko zavesta, kako težka je usoda izgnanca, koliko preizkušenj ima in kolikšno stisko doživlja iz dneva v dan (tudi zaradi svoje osamljenosti). Tako je v njunih očeh izgnanec še vedno lahko drugi, vendar drugi z obrazom, izzivi, željami, drobnimi uspehi, skratka, bolj in bolj človek kot onadva.
Pripis: V romanu je nekaj antoloških opisov sodobne kulturne mašinerije, literarnega sistema, tudi francoske pretencioznosti.
Drugi pripis: Priročnik za izgnance je prvi del Čolićeve trilogije o eksilu. Drugi del Le livre des départs, Knjiga odhodov je v francoščini izšel februarja letos in seveda upam, da se bo založba Goga odločila za objavo.
Tretji, zadnji pripis: V slovenskem kulturnem prostoru nimamo literarne nagrade za najboljše prevedeno literarno delo ali pa prevedeni roman. To je škoda. Toda če bi jo imeli, bi bil roman Priročnik za izgnance (z ironičnim podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) Veliborja Čolića zagotovo v ožjem izboru zanjo.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov