Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov