Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov