Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zoran Predin: Mongolske pege

25.01.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Zagonetni naslov in slika mongolskega konjenika na naslovnici romana priljubljenega slovenskega glasbenika Zorana Predina Mongolske pege me nista pritegnila, niti ne očitno zgodovinska tematika, ki jo je knjiga na prvi pogled obetala. Radovednost pa mi je zbudilo ime meni že desetletja zelo dragega pevca in kantavtorja. Takoj sem zagledala Praslovana, ki plava v tisti ruski reki, pa horde slovanske krvi in zaklade iz pradavnine, čeprav se Mongolske pege začnejo s Turki na Štajerskem in krutimi posilstvi, umori in požigi. Predinova besedila pesmi so umetnine v malem, ki jih marsikdaj ne razumeš čisto zares, tako na glavo znajo biti postavljena, tudi kadar so družbeno angažirana. A so prav zaradi odštekanosti presežna – v njih so zložene prave besede tako posrečeno, da drugače sploh ne bi moglo biti. “Žmohtna” in večna so, med Slovenci praktično ponarodela. In če zna kdo napisati nekaj tako skoncentriranega, do zadnje besedice posrečenega, pa še z glasbo ubranega, je bilo najbrž pisanje romana, kjer si je lahko dal duška z dolžino, zanj pravi užitek.

Predinove Mongolske pege se res berejo kot poslastica, ki se je zaradi lahkotnosti ne moreš nasititi, ampak si jo lahko jemlješ spet in spet. Berejo se tudi kot tekoč zgodovinsko-kriminalno-ljubezenski roman – krvavo, napeto in pretresljivo, a vedno s trohico zdrave distance in ironičnega humorja. Zelo dobro je to kvaliteto na zadnji platnici označil Goran Vojnović: “Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra, kot je pri njem.” Bogata, z dogodki in osebami nabita pripoved ritmično teče v dveh linijah; različna obdobja preteklosti od 16. stoletja naprej (turški vpadi, protestantizem, prevlada katolizicma) se izmenjujejo s poglavji, ki se dogajajo v novejši slovenski zgodovini, od povojnih let pa vse do danes. Vendar to še zdaleč ni družbeni, ampak predvsem intimni, skoraj družinski roman. Ne razvojni, ampak ciklični. Na ozadju raznoraznih bojev, režimov in ideologij se izrisujejo usode posameznih protagonistov, ki so, kot se nam razkrije na koncu, vsi tako ali drugače povezani. Poleg rodbinskih vezi jih, predvsem sodobnike, druži tudi pomanjkanje svobodnega duha, poguma in sočutja. Seveda si želijo svobode, ljubezni in sprejetja, a je pohlep po denarju, moči in uspehu premočan. Zanj so pripravljeni žrtvovati svojo srečo, celo iti prek trupel. Nič novega pod soncem, pravzaprav. Ali kot bi rekel Menart: in svet se bo vrtel lepo naprej.

Urednik Orlando Uršič je v izčrpni in skrbno razdelani spremni besedi zapisal, da gre “za grenke usode posameznikov, ki so seveda lahko neusmiljeni tirani, zviti in pokvarjeni politkomisarji, kurbirji, komunistični ovaduhi, pritlehni preračunljivci, kruti morilci in slepi glasniki različnih ideologij, a so v resnici vsi tako ali drugače ‘frdamani’, vsem se izmika tisto, kar jih žene, vsi navsezadnje nekako pogrnejo”. Ravno v tej ponavljajoči se “frdamanosti” ljudi in obdobij je glavni čar in virtuoznost Predinovega pisanja, ki spretno in vseskozi razumljivo obvladuje časovne preskoke. Nikjer se ne izgubi, nikjer ničesar ne pusti obviseti v zraku. Njegove junake lahko razumeš kljub vsem spodrsljajem, pritlehnosti, neiskrenosti in pehanju za prevlado, in se ti celo dobrohotno smilijo. V pisani plejadi moških in ženskih (nesrečnih) protagonistov je najbolj središčen, izdelan in pomilovanja vreden gotovo Vinko Dimc, ki se poistoveti z likom neustrašnega poglavarja Apačev Vinetuja. Še posebej mu do srca sežejo neznane čarobne besede, ki jih je ta šepetal svojemu konju.

Vinko je verjel, da je čisto mogoče, da bi res obstajale čarobne besede, ki bi lahko v človeku zbudile skrite, mogoče celo nadnaravne sile, s katerimi lahko reši sebe ali ljubljeno osebo iz katerekoli zadrege. Begalo ga je le vprašanje, ali delujejo tudi v primeru, če jih zašepetaš sam sebi. Bal se je, da ne. Predvideval je, da lahko delujejo samo med dvema čustveno povezanima bitjema. In nikoli se ni mogel odločiti, ali je bolje biti tisti, ki jih pozna in jih po potrebi v kritični situaciji nekomu zašepeta na uho, ali tisti, ki jih sliši, razume in se zaradi njih z nadnaravno pridobljeno močjo, ki mu pričara znanje in spretnost, uspešno izmaže iz življenjske zagate.

 Vinku se seveda ne uspe izmazati; strahopetno zapravi edino pravo ljubezen, odžene od sebe sina, se zapije in v enem od številnih humorno-tragičnih vložkov žalostno konča zastrupljen z jesenskim podleskom.

Predinove Mongolske pege se začnejo in končajo z zlatim prstanom z zelenim smaragdom: v prvem poglavju ga kmečki deklici Duši pokloni turški konjenik, ki se umiva pri njihovem vodnjaku; v zadnjem ta isti prstan pomežikne Vinkovi vnukinji Brini, ki je po več nesrečnih generacijah na dobri poti, da zaživi življenje, po kakršnem so hrepeneli njeni predniki.

Poetični romaneskni prvenec brez napak, ki v kratkočasnem slogu resno preizprašuje večno aktualne stvari. In daje misliti.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zoran Predin: Mongolske pege

25.01.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Zagonetni naslov in slika mongolskega konjenika na naslovnici romana priljubljenega slovenskega glasbenika Zorana Predina Mongolske pege me nista pritegnila, niti ne očitno zgodovinska tematika, ki jo je knjiga na prvi pogled obetala. Radovednost pa mi je zbudilo ime meni že desetletja zelo dragega pevca in kantavtorja. Takoj sem zagledala Praslovana, ki plava v tisti ruski reki, pa horde slovanske krvi in zaklade iz pradavnine, čeprav se Mongolske pege začnejo s Turki na Štajerskem in krutimi posilstvi, umori in požigi. Predinova besedila pesmi so umetnine v malem, ki jih marsikdaj ne razumeš čisto zares, tako na glavo znajo biti postavljena, tudi kadar so družbeno angažirana. A so prav zaradi odštekanosti presežna – v njih so zložene prave besede tako posrečeno, da drugače sploh ne bi moglo biti. “Žmohtna” in večna so, med Slovenci praktično ponarodela. In če zna kdo napisati nekaj tako skoncentriranega, do zadnje besedice posrečenega, pa še z glasbo ubranega, je bilo najbrž pisanje romana, kjer si je lahko dal duška z dolžino, zanj pravi užitek.

Predinove Mongolske pege se res berejo kot poslastica, ki se je zaradi lahkotnosti ne moreš nasititi, ampak si jo lahko jemlješ spet in spet. Berejo se tudi kot tekoč zgodovinsko-kriminalno-ljubezenski roman – krvavo, napeto in pretresljivo, a vedno s trohico zdrave distance in ironičnega humorja. Zelo dobro je to kvaliteto na zadnji platnici označil Goran Vojnović: “Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra, kot je pri njem.” Bogata, z dogodki in osebami nabita pripoved ritmično teče v dveh linijah; različna obdobja preteklosti od 16. stoletja naprej (turški vpadi, protestantizem, prevlada katolizicma) se izmenjujejo s poglavji, ki se dogajajo v novejši slovenski zgodovini, od povojnih let pa vse do danes. Vendar to še zdaleč ni družbeni, ampak predvsem intimni, skoraj družinski roman. Ne razvojni, ampak ciklični. Na ozadju raznoraznih bojev, režimov in ideologij se izrisujejo usode posameznih protagonistov, ki so, kot se nam razkrije na koncu, vsi tako ali drugače povezani. Poleg rodbinskih vezi jih, predvsem sodobnike, druži tudi pomanjkanje svobodnega duha, poguma in sočutja. Seveda si želijo svobode, ljubezni in sprejetja, a je pohlep po denarju, moči in uspehu premočan. Zanj so pripravljeni žrtvovati svojo srečo, celo iti prek trupel. Nič novega pod soncem, pravzaprav. Ali kot bi rekel Menart: in svet se bo vrtel lepo naprej.

Urednik Orlando Uršič je v izčrpni in skrbno razdelani spremni besedi zapisal, da gre “za grenke usode posameznikov, ki so seveda lahko neusmiljeni tirani, zviti in pokvarjeni politkomisarji, kurbirji, komunistični ovaduhi, pritlehni preračunljivci, kruti morilci in slepi glasniki različnih ideologij, a so v resnici vsi tako ali drugače ‘frdamani’, vsem se izmika tisto, kar jih žene, vsi navsezadnje nekako pogrnejo”. Ravno v tej ponavljajoči se “frdamanosti” ljudi in obdobij je glavni čar in virtuoznost Predinovega pisanja, ki spretno in vseskozi razumljivo obvladuje časovne preskoke. Nikjer se ne izgubi, nikjer ničesar ne pusti obviseti v zraku. Njegove junake lahko razumeš kljub vsem spodrsljajem, pritlehnosti, neiskrenosti in pehanju za prevlado, in se ti celo dobrohotno smilijo. V pisani plejadi moških in ženskih (nesrečnih) protagonistov je najbolj središčen, izdelan in pomilovanja vreden gotovo Vinko Dimc, ki se poistoveti z likom neustrašnega poglavarja Apačev Vinetuja. Še posebej mu do srca sežejo neznane čarobne besede, ki jih je ta šepetal svojemu konju.

Vinko je verjel, da je čisto mogoče, da bi res obstajale čarobne besede, ki bi lahko v človeku zbudile skrite, mogoče celo nadnaravne sile, s katerimi lahko reši sebe ali ljubljeno osebo iz katerekoli zadrege. Begalo ga je le vprašanje, ali delujejo tudi v primeru, če jih zašepetaš sam sebi. Bal se je, da ne. Predvideval je, da lahko delujejo samo med dvema čustveno povezanima bitjema. In nikoli se ni mogel odločiti, ali je bolje biti tisti, ki jih pozna in jih po potrebi v kritični situaciji nekomu zašepeta na uho, ali tisti, ki jih sliši, razume in se zaradi njih z nadnaravno pridobljeno močjo, ki mu pričara znanje in spretnost, uspešno izmaže iz življenjske zagate.

 Vinku se seveda ne uspe izmazati; strahopetno zapravi edino pravo ljubezen, odžene od sebe sina, se zapije in v enem od številnih humorno-tragičnih vložkov žalostno konča zastrupljen z jesenskim podleskom.

Predinove Mongolske pege se začnejo in končajo z zlatim prstanom z zelenim smaragdom: v prvem poglavju ga kmečki deklici Duši pokloni turški konjenik, ki se umiva pri njihovem vodnjaku; v zadnjem ta isti prstan pomežikne Vinkovi vnukinji Brini, ki je po več nesrečnih generacijah na dobri poti, da zaživi življenje, po kakršnem so hrepeneli njeni predniki.

Poetični romaneskni prvenec brez napak, ki v kratkočasnem slogu resno preizprašuje večno aktualne stvari. In daje misliti.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


Stran 39 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov